ka-ma

Spet na pot

2007-12-16T07:57:00.000-05:00

Jutri zjutraj, tokrat domov v Ljubljano.

Columbus – Washington D.C. – Zürich – Ljubljana, prihajamo!

Trije tedni počitnic! Ahhhh, komaj čakam!

Slabih 8 cm snega…

2007-12-08T10:02:00.000-05:00

…in otroci že tri (3!) dni niso šli v šolo! Mislim, halooo??? Saj smo vendar na severu ZDA? A se samo meni zdi, da zganjajo prehudo paniko?

Mama-ki-ji-dva-mulca-zaradi-odpovedane-šole-že-tri-dni-žreta-živce-press.

Danes bodo Američani pojedli skoraj 50 miljonov puranov

2007-11-22T17:59:00.000-05:00

Tudi mi smo si privoščili enega in prispevali k genocidu. Tegale pa je iz papirja naredil S v šoli in nanj napisal, za kaj je hvaležen (klikni na sliko za povečavo). Na njegov seznam so se uvrstili sonce, drevesa, šola in igrače. Samo nisem prepričana, če ravno v tem vrstnem redu. Igrače je najbrž postavil na prvo mesto. Današnji dan smo preživeli doma, po TV smo si ogledali tradicionalno Macy's parado iz New Yorka in vsakoletno nacionalno razstavo psov (S je izbral dogo in izjavil, da jo moramo iti takoj nekam kupit), jutrišnjim razprodajam (Black Friday) pa se bomo na daleč izognili….niti pod razno ne grem kampirat pred trgovine, ki se bodo posebaj na ta dan odprle že ob štirih ali petih zjutraj. Ljudje so res usekani.

Happy Thanksgiving oziroma Puranov Dan vsem skupaj!

Prvi razred osnovne šole???!!!!????

2007-11-15T17:13:00.000-05:00

S hodi v prvi razred čisto navadne osnovne šole tukaj. Na začetku je sicer zamudil en mesec, ampak meni se to ni zdelo nič hudega. Saj je samo prvi razred!!! Ja, malo morgen! Tukaj se namreč že v vrtcu, ki ga začnejo pri petih letih, se pravi eno leto pred osnovno šolo, naučijo brat in pisat velike in male tiskane črke, številke pa do 100. Mi, tepci, smo pa mislili, da se bodo to začeli učiti v prvem razredu!!! Ubogi S je tako padel na glavo v šolo, kjer otroci pišejo stavke z najmanj osmimi besedami, od katerih mora ena obvezno biti na primer “friendship”, “butterfly” ali pa “cooperation” (prav lahke besede za napisat za enega šestletnika, a ne?), kjer odštevajo in seštevajo vse možne številke do 100, za nagradne točke pa celo do -10, poznajo lihe in sode številke, da o tem kako so v šoli od 8.30 do 15.30 sploh ne govorimo!!! Zadnja dva tedna so začeli celo s kreativnim pisanjem, pri čemer otroci pišejo vsak svojo knjigo, ki jih bodo na koncu leta objavili. Naš S je sicer brihten, govori štiri jezike in je bil v šoli izrecno pohvaljen zaradi velikosti besednega zaklada, ki ga uvršča celo na vrh med angleško govorečimi sošolci, ampak meni se trga srce, ko vidim, kako je obremenjen. Domov pride vsak dan ob 16h, izmučen do konca, potem pa mora narediti še domačo nalogo, ki nama zaradi zaostanka včasih vzame tudi po uro in pol. Včasih bi ga najraje izpisala, in mu pustila še eno leto otroštva, pa mi reče, da je v šoli pravzaprav fino in da ima tam veliko prijateljev. Pa si premislim in upam, da bo kmalu nadoknadil zaostanek in bo potem lažje. Res srčno upam….

Zdaj vidite, zakaj tako malo pišem na blog. Enostavno ni časa. Zjutraj najprej peljem S na šolski avtobus, grem nazaj domov po A, ga naložim v avto in peljem v preschool, se vrnem domov popit eno kavo z možem, potem pa ga odpeljem v službo. Potem zašibam v mesto po nakupih, ob 12h pa nazaj po A. Preschool je namreč samo tri ure na dan. Nekaj časa se še igra na igrišču, potem pa greva domov pospravljat in kuhat. Ob 3.45 greva počakat S na šolski avtobus, potem pa gremo pobrat moža v službo. Skupaj pojemo kosilo, potem se mož odpelje nazaj v službo, jaz pa na hitro pospravim in začnem pomagat S pri domačih nalogah. Pa je dneva že skoraj konec. In zvečer se mi ponavadi ne da nič drugega, kot zavalit se pred TV s kozarčkom vina v roki. Na računalnik se sploh ne spomnim…

Excuse me, where can I park my horse and carriage?

2007-11-12T19:47:00.000-05:00

Tole vozilce na parkirišču mi je danes zjutraj prav prijetno polepšalo začetek dneva. Mogoče pa gre za dostavno vozilo za Amish organic chicken, ki jo sicer redno kupujem? Hmmmm…

Naša buča….

2007-11-01T12:55:00.001-04:00

...včeraj zvečer. Buuuuu!

Happy Halloween!

Posneto konec avgusta....

2007-10-13T08:01:00.000-04:00

....na poletu z Dunaja v Abu Dhabi* s telefonom skozi zamazano in zarošeno šipo. Pa kljub temu še kar dobro zgleda. Šele danes sem slikice imela čas presneti na računalnik, pa sem se odločila, da vam jih pokažem.

The Palm, Jebel Ali. Impresivno.

Puščava okrog Abu Dhabija ob pristanku. Pesek povsod. Pa če se vam zdi cudno, da ni na cestah skoraj nikjer nobenega avtomobila, naj vam povem, da je bilo zunaj 49˚ C!

Mednarodni terminal od zunaj spominja na gobico ali pa leteči krožnik (slika ni najboljša, pa vseeno se vsaj malo vidi)

Notranjost terminala. Ni gobica, modro-zlati čebelji panj je!

* Pot me je takrat peljala iz Tokya v Taipei, od tam pa preko Abu Dhabija na Dunaj. Enako na poti nazaj. Pa da se malo poafnam….letela sem z Business classom! Oh yeah, baby!!

40 stopinj razlike

2007-10-11T13:41:00.000-04:00

Govorim o Fahrenheitih, pa vseeno. Še dva dni nazaj smo imeli 90 stopinj (ca 30˚ C), sonce je pripekalo in jaz sem se potila, danes pa je bilo ponoči 50˚ F (10˚ C), čez dan pa samo 55˚ (13˚ C), dež in mrzel veter. Mene zebe….

p.s. Še dobro, da ima moja Nokia konverter za vse tele ne-metrične zadeve, kot so inči, funti, farenhajti in vse ostalo, ker se mi enostavno ne da v glavi preračunavat in mi brez tega ne bi bilo nič jasno. Današnja lekcija: 90 stopninj je vroče, 50 pa mraz. Brrrrrrrrrr!

Zakaj se tudi v Ameriki ne splača kupovat poceni kitajske robe

2007-10-09T17:07:00.000-04:00

Danes je šel prvič v šolo tudi A. Na žalost je ravno malo premlad za kindergarten, kamor hodijo otroci, stari od pet do šest let. Zato smo ga morali vpisati v preschool, za “dojenčke” (A-jeve besede) od tri do pet let. S svojimi štirimi leti in pol je najstarejši v skupini, zato ni čudno, da se mu zdijo vsi ostali “dojenčki”. Tudi zato, ker je na Japonskem že hodil v vrtec, zdaj pa se je moral vrniti eno stopnjo nazaj. Pa bo že preživel, važno, da pride med druge otroke in se do sitega naigra, pa bo. Na žalost traja preschool samo štiri dni na teden po tri ure. Vsako sredo ostanejo doma. Ne vem sicer zakaj, nisem še vprašala. No, in tako sem danes mislila, da bom lahko v miru raziskovala mestni center, kjer je mnogo malih trgovinic, restavracij in kafičev, pa ni bilo iz tega nič. Zakaj? Zato, ker mi je tisto malo gorenjske krvi, ki jo imam, zadnjič prišepnilo, da naj kupim poceni kolo, ker ga bom tako ali tako vozila samo en mesec zdaj, preden zapade sneg, pa potem še malo spomladi, potem pa itak gremo drugam. In sem kupila poceni kitajska jajca! No ja, ne jajca, ampak kolo, pa saj veste, kaj mislim! V petih dneh sta tako mojemu kolesu skrivnostno spustili obe gumi. Ne čisto do konca, ampak bili sta občutno mehkejši, kot bi morali biti. Danes zjutraj sem tako A-ja oddala v preschool (mah, na živce mi gre tole ime, bom pisala kar vrtec, pa bo!)….torej A in jaz sva se s kolesom odpeljala v vrtec, potem sem pa jaz nadaljevala pot do famoznega Wal-Marta. Kupit sem šla pumpo, da napolnim gume. Ko sem prišla domov, sem se torej spravila k delu. Napolnem zadnjo gumo – nobenih težav, še zadovoljna sem bila, ker je pumpa za sedem dolarjev tako dobro pumpala!! Potem pa začnem s sprednjim kolesom. Napolnim, zaprem mali pokrovček in se obrnem okrog, da bi odšla nazaj v hišo. BAAAAMMMMMM! Slišati je bilo, kod da nekdo strelja name, in to je bila tudi moja prva misel, saj smo vendar v Ameriki! Ampak ne. Prednja guma je visela s kolesa kot razkuhan makaron!! In vem, kaj boste rekli, punca je preveč napumpala!! Pa nisem, res ne! Razneslo jo je kar tako, „iz čistega mira“. Bila sem tako besna, da sem pozabila odkorakat nazaj v stanovanje po fotoaparat in jo slikat, po glavi se mi je podilo samo dejstvo, da imam manj kot dve uri časa, do Wal-Marta, kjer sem kolo tudi kupila, pa vsaj 35 minut peš! Prištejmo še malo časa za vlačenje kolesa s sabo, pa nekaj časa, da kolo popravijo, pa bom na koncu komaj uspela priti nazaj v vrtec pobrat A-ja. Zagrabila sem nahrbtnik z denarnico, popokala kolo in se odpravila na pot. Po poti sem škripala z zobmi in švicala, kajti sonce je neusmiljeno pripekalo. No, pa da skrajšam štorijo….gumo so mi popravili, izkazalo pa se je, da je celo prednje kolo rahlo zvito, kar bi pomenilo še nekaj ur popravljanja, jaz pa zato enostavno nisem imela časa. Sem pa tipčku prodajalcu povedala, da bom prišla nazaj, če bo še kaj narobe, in da bom takrat zahtevala novo kolo, ne samo popravilo. Tako, da vedo, kaj jih čaka. Jezna sem bila pa jasno predvsem nase, da sem šla kupit tako poceni kolo. Do vrtca sem potem v besnem tempu prikolesarila eno minuto pred dvanajsto, ko otroke spustijo ven, je pa od mene dobesedno kapljalo. Ko sva prišla domov, sem se odvlekla do tuša in potem samo še sesedla na fotelj. Kot vidite, je moja kondicija trenutno precej na psu, ker je bilo kakršnokoli športno udejstvovanje v zadnjem času potisnjeno povsem v en zaprašen kot. (imajo pa tukaj na Univerzi tako super-duper fitness dvorano, da je še moj mož obstal kar z odprtimi usti, tako, da se bom kmalu kaj odpravila tja)

Jutri je sreda. Vrtičkarji imajo prost dan, ravno obratno pa to velja za njihove mame, torej mene. Z A-jem za petami se raziskovanje namreč spremeni v kaj povsem drugega (mami, lačen, žejen, lulat me, noge me bolijo, ne da se mi več – vstavi poljubno!) Bom morala pač počakat na četrtek, takrat pa upam, da vam bom lahko v dokaz pokazala tudi kaj slikic tele naše “vasi”.

Columbus day

2007-10-08T10:07:00.000-04:00

Second Monday in October. You may choose to officially celebrate it or disrupt it. Or, like S would say with his newly acquired accent and his favorite phrase for the past week: "Whatever.... it's a riot!"

Končno sobota

2007-10-06T11:54:00.001-04:00

Mož se je ravno s kolesom odpeljal na trg po svežo zelenjavo, fanta se igrata računalniške igrice na televiziji, jaz pa pijem kavico. Končno imam nekaj časa, da malo pišem. Torej…

Prispeli smo, jaz in oba fanta, en teden za možem, ki je odletel naprej, da nabavi osnovno opremo za stanovanje. Najeli smo namreč praznega, pa je moral kupiti vsaj postelje, mizo in stole, nekaj krožnikov, posode itd. Potem smo mu sledili mi. Malo me je skrbelo, ker prej še nikoli nisem šla na tako dolg polet sama z njima in ker sta tako živahna, mi ni bilo jasno, kako ju bom lovila. Predvsem na letališču je problem, ko mi stečeta vsak na svojo stran, jaz pa obložena z nahrbtniki ne vem, za katerim naj najprej tečem. To, in pa odhod na stranišče, ki sem ga pač rešila tako, da sem oba vlekla s sabo. Potem ko smo bili enkrat na avionu, pa je bil največji problem zabavati ju 13 ur. Tokrat sem stisnila zobe in prekoračila eno od pravil, ki sem si jih zadala – nobenih Game boyev, Playstation in podobnih video igric. Šla sem, in jima kupila male zadevice, imenovane Pocket dream console na katerih lahko igrata 30 različnih igric. In povem vam, čeprav sta bili dragi (jasno, kupiti sem morala dve enaki, ker bi se drugače skregala), je bila to ena boljših investicij do sedaj, vsaj kar se igrač tiče! Od trinajstih ur našega prvega poleta v Atlanto, sta jih približno štiri prespala, pogledala sta si Shreka in Surf’s up, preostanek časa pa sta se posvetila igricam. Nič sitnarjenja, nič „mami, meni je dolgčas”, nič! Mir in tišina, nobenega tekanja gor in dol med vrstami, mirno sta sedela in bila sploh pridna kot angelčka. Privič po dolgem času sem si na poletu tako uspela celo pogledat en film (Ocean's 13) od začetka do konca in celo eno uro spat!!! Se sploh ne spomnim, kdaj mi je to nazadnje uspelo. Drugače pa ne bom nikoli več letela z Delto! Hrana je bila obupna, sedeži so oblečeni v nekakšno umetno usnje, da se čisto nalepiš, stevardese so bile kot iz doma za upokojence, ena starejša in bolj neprijazna od druge, skratka, pod kritiko! V Atlanti smo potem preživeli dobro uro stanja v vrstah za živino pred okenci, ampak načeloma je šlo kar hitro in vsi so bili zelo prijazni in korektni. No, sicer smo pa imeli vse papirje pošlihtane in pripravljene in niso imeli kaj komplicirat. Problem je bil samo, da smo morali počakati na kovčke, jih prepeljati preko carine in potem še enkrat čekirat za naprej. Če letimo v Evropo, kovčke ponavadi pošljejo direktno naprej, tukaj pa ne. Pa smo tudi to uspeli urediti brez problemov. Potem pa smo spet čakali kot zmešani, ker je bilo nekaj narobe z avionom za Columbus, pa so morali pripeljati novega. V Columbusu nas je z avtom čakal mož in tako smo zvečer po lokalnem času, približno 24 ur po našem odhodu z doma v Tsukubi, prispeli v Athens. Aja, na poti iz Columbusa v Athens smo sicer na avtocesti zgrešili en odcep in malo zašli, ampak ni bilo prehudo. Mož je prvič vozil po tej poti, bilo je zvečer in tema, jaz, ki bi morala navigirat, pa sem bila čisto neprespana. Se zgodi! Pa smo kmalu našli pot nazaj.

Trinajsturna časovna razlika med Japonsko in Ohiom pa nas je povsem uničila. Fanta sta naslednjih nekaj noči prebedela in prespala večino dneva, ampak kmalu smo se prilagodili in stvari so se začele normalizirat. V prvem tednu smo tako do konca počasi opremili stanovanje, vpisali S-ja šolo, začeli urejevati dokumente za social security number, brez katere tukaj še dihati ne smeš in tako naprej.

Nadaljevanje sledi…

Prvič sam na šolskem avtobusu

2007-10-02T15:04:00.000-04:00

Grozno me skrbi….danes se S pelje iz šole sam na rumenem šolskem avtobusu. Do sedaj smo imeli najet avto, zdaj pa kupujemo svojega in bomo nekaj dni brez. Upam, da ga bo učiteljica usmerila na pravega (številko 12) in da mi potem ne bo ušel dol pred našo postajo. Čez pol ure bo konec pouka, in jaz sem zmeraj bolj živčna…

Drugače pa vam dolgujem še veliko opisov našega novega kraja in vsega, kar se je dogajalo v preteklem mesecu. Obljubim, da bom vse nadoknadila, ko se stvari končno “pošlihtajo”. Ta teden moramo namreč opraviti še dva zdravniška pregleda za naša fanta, jih cepiti proti Hepatitisu B in kupiti avto. Potem bo življenje postalo znosnejše in tudi jaz bom imela vsaj nekaj časa, da se spravim k pisanju.

Ne obupajte še nad mano, kmalu bo zapisov več!

Athens, Ohio

2007-09-28T17:43:00.000-04:00

Prispeli, se borili s časovno razliko, uredili stanovanje, najeli avto, uredili zavarovanje, priklopili internet, se vpisali v šolo, malo raziskovali itd. itd. itd.

Več sledi kmalu. Hvala vsem za potrpljenje!

Obvestilce

2007-08-16T05:53:00.000-04:00

Dragi moji, zaradi nenadnih in precej kompliciranih težav z zdravjem, sem se pred približno 14 dnevi vsedla na prvi avion in priletela v Ljubljano. Po mnogih pregledih in testih se je izkazalo, da stvari niso tako hude, kot je zgledalo na prvi pogled, tako da sem od zadnjega pregleda danes zjutraj tukaj zdaj uradno na »dopustu«. Še en teden počitka, potem pa nazaj na Japonsko. Hudo že pogrešam moje fante, ki so ostali tam, tako da odštevam še te zadnje dneve. Oglasila se vam bom spet, ko se vrnem »domov«.

Do takrat pa lep pozdrav vsem skupaj!

Dens, dentis

2007-07-23T05:03:00.001-04:00

V enem tednu je S izgubil tri zobke…. Zobna miška bo obubožala!

Nauk sobotnega večera

2007-07-21T19:11:00.000-04:00

Ni pametno gledat japonskih risank in filma Kill Bill vol.1 preden greš spat, ker te potem v sanjah preganjajo miniaturni ninja z ostrimi meči.

Krvosesi

2007-07-20T03:38:00.000-04:00

S je šel včeraj po šoli s prijateljem in njegovo mamo nabirat borovnice na bližnjo farmo. Ker pa je prav ob koncu pouka A nenadoma zakuhal z visoko vročino, sem ga po hitri poti odpeljala domov, pri tem pa S-ja pozabila dodatno namazat z insekticidom proti komarjem. Pa tako vestno ju drugače oba “polivam” z njim, tokrat pa me je A-jeva vročina vrgla s tira. In če rečem polivam, mislim to skoraj dobesedno, ker bi nas drugače žive požrli. Celi roji se zapodijo nate, če nisi namazan. In to se je na žalost zgodilo tudi S-ju. Zjutraj sem ga sicer namazala, vendar je medtem učinek že popustil. Izkupiček: na vratu in po obrazu ima 23 pikov! Na obeh straneh vratu, na licih , po ušesih in za ušesi. Ker je bilo precej hladno je imel k sreči majico z dolgimi rokavi in dolge hlače. Raje ne pomislim, kaj bi šele bilo, če bi šel tja v kratkih hlačah in majici! Domov bi najbrž prišel slabokrven, toliko krvi bi mu izpili teli azijski tigrčki. Sovražim jih, ker nam vsem grenijo življenje in dobesedno pijejo kri.

Jezna pa sem tudi sama nase, ker sem ga pozabila namazat in me zdaj grozno peče vest. Ne vem, kako naj se mu oddolžim za srbenje….

Namiki Matsuri, ponedeljek 16. julij

2007-07-19T05:35:00.000-04:00

Vse več ali manj isto kot lani, samo da sta tokrat sodelovala oba fanta...

Kraj dogajanja, Namiki park

Poglej tole...

Cheese!

Saj ni nič težko....

Japonski boben Taiko

Danes na kratko....

2007-07-17T04:38:00.000-04:00

....ker nimam nič časa:

Potres čutili in preživeli včeraj ob 10h dopoldne. Rahlo panicirali zaradi jedrske elektrarne. Šli na Namiki Matsuri ob 12h (več o tem jutri). Ponoči čutili še dva precej močna sunka in imeli zelo čudno noč nasploh (S-ja je nosila luna, A se je zbujal zaradi močnega kašlja, jaz pa ob vsakem šumu). Zelo malo spali in se zbudili nečloveško zgodaj. Imeli polno zaposlen dan, ki se še ni končal, urejevali papirje in dokumente v zvezi z našo veliko novico: konec avgusta pridemo za en mesec v Ljubljano, potem pa naprej čez veliko lužo za eno leto. Ja, gremo v ZDA! Zelo dobrodošla sprememba po skoraj osmih letih tukaj! Juhu!!!

Več o vsem tem jutri.

Tresla se je gora, rodila se je miš

2007-07-15T18:28:00.000-04:00

Tajfun Man-yi je mimo in moram reči, da sem bila spet razočarana. Vsakič naredijo grozno paniko, kako hudo bo, potem se pa vse skupaj izniči, ko tajfun končno prileze do nas. Vsaj enkrat bi rada doživela takega ta hudega, seveda varno v zavetju hiše, čeprav me malo skrbi, da bi kakšna veja priletela skozi okna. Nevihte in vremenski pojavi me fascinirajo in bolj ko se bliska, bolj uživam. Nikakor sicer ne bi rada bila v takem primeru zunaj, ampak že od nekdaj sem rada skozi okno gledala nevihte. Slavni tajfun, Kamikaze, tak kot je potopil mongolsko mornarico pri poskusu invazije na Japonsko leta 1281, pa mi uhaja. Čakam in čakam, pa nobeno leto ne uspem doživet takega ta hudega. Čakam že od kar sem prvič prišla sem, pa mi narava noče in noče ugodit.

Včeraj je sicer lilo kot iz škafa cel dan, veter je tudi pihal, nebo je bilo črno, to je pa tudi vse. Naš šotor je obstal, nobena veja se ni odlomila z dreves, ceste niso bile poplavljene, reke niso prestopile bregov. Pa so govorili, da je to najhujši tajfun od druge svetovne vojne naprej! To je res veljalo za Okinawo in Kyushu, nekaj ljudi je celo umrlo, ampak pri nas ni bilo nič. Še elektrike ni zmanjkalo. Samo nedeljo nam je pokvarilo in Namiki Matsuri je bil odpovedan. To je pa tudi vse.

Razočarana sem. Narava me je pustila na cedilu. Že osmo leto zapored….

Tajfun in Matsuri

2007-07-14T20:32:00.000-04:00

Prihaja četri tajfun v tej sezoni. Danes opoldne bo najbližje Tokiju in Tsukubi. Trenutno (ura je 9.30) lije kot iz škafa, tako da so morali organizatorji odpovedat Namiki Matsuri, ki so se ga otroci tako veselili. Cel mesec so se v šoli pripravljali, zdaj pa jim je tajfun prekrižal vse načrte. Upam, da veter ne bo premočen in nam ne bo z vrta odnesel našega šotora z bazenom. Ta isti tajfun je namreč na Okinawi in Kyushuju povzročil precej škode, res pa je, da je do zdaj že malo oslabel. Pravkar se je zunaj stemnilo skoraj do jekleno sivega neba, in ne vem, koliko časa še imam, preden nam crkne elektrika.

Več kasneje, ko bo tajfun mimo.

Prison break

2007-07-14T19:07:00.000-04:00

Sobota, šest zjutraj. S in A skočita iz postelj, me prideta zbudit, potem pa oddrvita po stopnicah dol v dnevno sobo. Ne mine 30 sekund, ko zaslišim kričanje:

“Mami, mami, pridi, nekaj grooooznega se je zgodilo!”.

Skočim pokonci in še napol v spanju skačem čez dve stopnici na poti dol.

“Kaj je? Kaj se je zgodilo?”

“Škatla od Kabuto-mushi* je odprta, ni ga!!!!!!

“AAAAAAAAAAA”

No, pa smo tam! Očitno sta fanta prejšnji večer slabo zaprla škatle. Pokrov sta samo položila gor, namesto da bi ga pritisnila in pošteno zaprla. Rogači pa so močna bitja. Menda lahko dvignejo do 100 krat svoje lastne teže…..Kaj pa naj zdaj? Nekje na področju kuhinje, jedilnice in dnevne sobe se skriva mali velikan. Zagrabila me je panika. Vse lepo in prav, dokler so hrošči v škatlah, ko pa začnejo lazit naokrog…brrrrrrrr! Zapodila sem se v akcijo. Najprej sem fanta tisočkrat vprašala, če sta prepričana, da so bila vrata dnevne sobe zaprta, ko sta prišla dol. Če namreč ne bi bila, bi to pomenilo, da je hrošč izgubljen nekje na področju cele hiše, kar bi bila hudo slaba opcija. Potem sem zagrabila baterijo in šla svetit po vseh kotih, za omarami, zložila vse knjige s knjižnih polic, premaknila kredenco v kuhinji…..vse, samo hladilnika nisem šla premikat, je pretežek. Kakšne pol ure kasneje se je od vsega hrupa zbudil še mož, ki je novico o ubežniku prenesel zelo stoično, glede na to, da so mu take in drugačne golazni še manj pri srcu kot meni. Naslednjo uro in pol smo dobesedno razstavili celo kuhinjo, dnevno sobo in jedilnico. Hrošča nikjer. Potem smo obupali. Bo že prilezel ven, ko bo lačen, sem si mislila, ker je mali hrošč izredno požrešen. Cele dneve namreč preživi z glavo v svoji hrani, nekakšnem sadnem želeju. Bo že prišel ven!

Cel dan sem potem povsem paranoično pogledovala po kotih, skrbno zapirala vrata dnevne sobe, da slučajno ne bi splezal ven na hodnik in posledično po celi hiši, tisočkrat sem obstala in v tišini poslušala, če kje slišim škrebljanje…..nič. Hrošč je izginil, kot bi se vdrl v zemljo. Fanta pa sta bila prepričana, da ga je nekdo ugrabil (preveč risank!) in da bo zahteval "podkupnino". Zato sta poskočila vsakič, ko je zazvonil telefon. “Ugrabitelji kličejo, da bodo dobili podkupnino! Mami, hitro!”

Večer. Fanta sta odšla spat, končno je v hiši zavladal mir. Okrog desetih mi mož reče, da sliši iz kuhinje škrebljanje. Luč v kuhinji je bila ugasnjena, zato sem se počasi splazila tja in poslušala. In res, škrebljanje se je ponovilo. Sledila sem zvoku in…..aha, pa te imam! Ubežnik se je skrival v papirnati vreči, polni kartonastih škatlic od piškotov, corn-flakesov in podobnega, ki jih fanta zbirata in nosita v vrtec, kjer iz njih gradijo različne stvari. Ko sem zjutraj to vrečo na hitro pregledala, hrošča nisem opazila, ker je bil skrit v eni izmed škatel. Zvečer pa, ko je hotel ven, je opazil, da je ujet. Odvalil se mi je kamen od srca, ker sem vedela, da grem lahko vsaj v miru spat in da se ne bom zbujala ob vsakem šumu ter besno preiskovala posteljo, da mi ni slučajno zlezel med rjuhe. Zaprla sem ga nazaj v škatlo, jo še dodatno zalepila in se z olajšanjem sesedla pred televizijo. In kaj je bilo na sporedu? Prison break.....

Mislim, da bomo od zdaj naprej hrošča klicali Michael.

*Kabuto-mushi je japonsko ime za samurai helmet beetle. Kabuto je namreč samurajska čelada. Glej tudi prejšnji post.

And then there was one more…

2007-07-10T05:54:00.001-04:00

Danes je S iz vrtca privlekel tole: Allomyrina dichotoma, Samurai helmet beetle.

Podaril mu ga je sošolec, ki se je takole še zadnjič poigral z njim. Je velik, a ne? (hrošč, ne sošolec!)

Namestili smo ga v majhno, mnogo premajhno škatlo, ker zunaj dežuje in se ne morem s kolesom odpeljat do trgovine in kupit večje škatle. Bo že preživel eno noč. Upam.

Saj se ne pritožujem…….neeeee…. sploh….ne….. več…..

Mavrični rogač

2007-07-05T02:33:00.000-04:00

Tole je naša najnovejša domača žival: Phalacrognathus muelleri oz. rainbow stag beetle iz Avstralije, menda eden izmed najlepših hroščev na svetu. Samička se je izlegla včeraj, samček pa je še “zabubljen” in ga pričakujemo v nekaj dneh. Oba smo dobili, ko sta bila še ličinki in sta nekaj tednov preživela v naši shrambi, vsak v svojem posebnem, za gojitev hroščev prilagojenem kozarcu. Samička je malo pohitela, mi pa predvsem nestrpno pričakujemo prihod samčka, ki naj bi imel, tako kot lepotec na zgornji sliki, lepe klešče oz. “roge”

Tukaj je vzreja takih in podobnih rogačev pravi nacionalni šport. Tako rekoč vsi otroci slej ko prej podležejo tej noriji in redijo hrošče doma. Mavrični rogači so v domači Avstraliji zaščiteni, tako da jih iz naravnega okolja ne smemo vzeti, naša dva pa sta vzrejena v ujetništvu in sta čisto “legalna”. Uradno se jih da kupiti za okrog 30 dolarjev, če pa imajo posebno velike klešče pa temu primerno narašča tudi cena, tudi do 1000 dolarjev in več. Naša dva sta bila darilo japonske znanke našima dvema fantoma, dobila pa ju je menda na svojem inštitutu.

Takoj ko smo obe mali bubi dobili mi, smo nabavili vse potrebno za vzrejo. Posebno škatlo, posebno zemljo, poseben kos lesa z luknjo za hrano (da se zemlja ne “kontaminira”), posebne liste, pod katere se hrošč skrije, posebno “poleno”, po katerem pleza, posebno hrano….ste opazili, da je vse “posebno”? Iz tega so tukaj naredili velik biznis. Osebno verjamem, da bi najbrže bile vse te stvari nabrane na vrtu prav tako dobre, namesto želeja pa malo sadja (mi smo ji ponudili kar oboje) in bi bil hrošč prav tako zadovoljen. Saj v naravi tudi nima vsega sterilnega!

Naša fanta zdaj hodita okrog ponosna kot pava, ker nihče v šoli nima takega hrošča in le s težavo jima preprečujem, da ga ne neseta s seboj. Po svoje pa sta žalostna, ker se hroščica cel dan skriva zakopana pod listjem in ven prileze šele ponoči. Zato jo moramo vsak dan, ko prideta iz šole, malo pobezati in jo vzeti ven iz škatle, da se je nagledata. Kaj šele bo, ko se izleže samček. S je že napovedal, da ga pridejo gledat vsi sošolci!

Kaj pa jaz? Nikoli nisem bila ljubiteljica takih zadev. Še ribe komaj štejem za domače živali, zame mora biti to nekaj toplega in kosmatega! Pa nimam izbire, če hočem naredit veselje našima dvema nadebudnežema. Zato imamo zdaj v posebnih škatlah pred vrati zelene bogomolke in še neke zelene hrošče skarabe, ki smo jih ujeli pred nekaj dnevi, v dnevni sobi pa namesto košare s sadjem zdaj v svoji posebni škatli kraljuje naša mavrična gospodična, ki čaka na svojega princa.

In kdo skrbi zanjo in vse ostale? Mami, seveda….

Vroče je…

2007-06-28T03:13:00.000-04:00

...in vlažno. Danes se bom najbrž stopila. Porabila sem že tri mini brisačke za brisanje potu z obraza, še dobro da imam veliko zalogo. Stuširala sem se tudi že trikrat, pa je šele 4 popoldne, tako da mi najbrž do konca dneva ne uideta še kakšna dva tuša. Pravkar sem pripeljala iz vrtca A, S pa se je šel za eno uro še igrat k sošolcu. To pomeni, da se moram čez eno uro spravit na kolo in ga it iskat. Buuuaaaa….hočem zimo!

Take in drugačne verige

2007-06-27T04:19:00.000-04:00

Spet me je našla ena tistih verižnih zadev, ki zadnje čase krožijo med blogerji. Ker so bili vsi tako pridni, in zaukazano vestno izpolnili, čutim, da bi bilo nevljudno, če bi jaz to prekinila. Ambala, za tole si torej odgovoren ti!

Sedem naključnih resnic o meni:

1. Kot otrok sem bila izredno trmasta. Oče mi je večkrat povedal tisto zgodbico o ženi in možu, ki sta se kregala. Mož je trdil, da se travo kosi, žena pa, da se jo striže. Na koncu je bilo možu vsega dovolj in je trmasto ženo vrgel v reko. Ko se je utapljala je iz vode še vedno molila roko in s prsti kazala, da se travo striže. In tako mi je oče vsakokrat, ko me je prijela trma, in nisem hotela popustiti, rekel, da “spet strižem”. In čeprav so leta to mojo trmo malo omilila, se je povsem ne bom nikoli znebila.

2. Izredno rada imam živali, še najbolj konje. Ko sem včasih gledala razne vestern filme, sem zmeraj jokala, ko so “ubili” kakšnega konja, ne pa ko “pobijali” ljudi. No, pa saj vsi vemo, kako je s tem v filmih, a ne? Ampak meni so se konji kljub temu grozno smilili zato so me zaradi tega nekateri ljudje vedno malo čudno gledali.

3. Zmeraj sem si želela postati kirurg. Ne navaden zdravnik, ampak kirurg, da bi lahko operirala ljudi. Pa se je ta moja želja izničila, ko sem se v srednji šoli odločila za humanistično smer. Sem pa že od nekdaj doma veljala za specialista izkoščičevanja piščancev, ko smo jih pripravljali za na žar, nekdo mi je celo prilepil vzdevek “dežurni piščančji patolog”.

4. Od nekdaj imam dober posluh za jezike. Vseh sem se z lahkoto naučila, razen dveh: latinščine, ker je čisto preveč “matematična” jaz pa matematiko sovražim in japonščine, ker je po vseh teh letih tukaj še vedno ne govorim tako dobro, kot bi jo morala. V glavi imam kar nekakšno blokado in enostavno nimam nobene želje, da bi se v jezik poglobila, kot se spodobi. Na žalost.

5. Življenje na Japonskem me je naučilo ene stvari, na katero nisem ponosna. Neiskrenosti, čisto ta prave japonske lastnosti. Sedaj sem se, če sem prisiljena, sposobna nekomu v obraz smehljati in si ob tem misliti svoje. Zanimivo pa je, da to lastnost uspem uporabljat samo, kot se soočam z Japonci, ker dobro vem, da se njim podi po glavi popolnoma ista zadeva. Ko imam opraviti z ne-japonci pa sem spet tista normalna, stara jaz. Ni, da bi se hvalil, ampak tukaj je na žalost tako.

6. Moja postava je čisto normalna, evropska, z malo večjo zadnjo platjo in normalno velikim oprsjem. Sem tudi povsem povprečne velikosti in teže, pa vendar se tukaj počutim kot slon. Japonkam zavidam njihove ozke boke in majhne prsi, predvsem ko se odpravim kupit kakšno obleko. Tukaj mi ni nič prav. Ali je pretesno čez prsi, ali pa čez boke. Zato si vse obleke kupujem enkrat na leto, ko sem doma v Evropi. Tukaj kupim samo kakšno poletno majico.

7. Za sebe sem zmeraj mislila, da sem prilagodljive sorte. V kakršno koli okolje me postaviš, vedno se bom prilagodila. Pa sem odkrila, da sem živela v zmoti. Nisem prilagodljiva, še več, življenja tukaj se nikoli ne bom mogla povsem navaditi . Malo že zaradi trme (glej prvo točko), ki mi pravi, da se ne smem spremeniti in se preveč “ pojapončiti”, malo pa zato, ker mi gre življenje tukaj preveč na živce. Dvoličnost in neiskrenost (glej točko štiri) sta lastnosti, ki me najbolj motita. In na žalost sem se ravno temu najbolj prilagodila. Well, if you can’t beat them, join them!

Na koncu pa za nadaljevanje te verige nominiram naslednje sotrpine, in prosim, naj mi ne zamerijo preveč!

1. Anolopka

2. Retail therapist

3. Chinagirl

4. Gaby

5. Napo

6. La Poulette

7. Trik

Dragi moj S,

2007-06-24T05:33:00.001-04:00

VSE NAJBOLJŠE!

Nogometaši na obisku

2007-06-20T03:46:00.000-04:00

Danes so k otrokom v vrtec prišli na obisk trener in dva igralca nogometnega kluba Kashima Antlers. Ker se na nogomet nič ne spoznam, naj omenim samo, da gre za klub prve lige ( J-League) in menda najuspešnejši klub vseh časov. Pred leti ga je vodil celo legendarni Brazilec Zico in tudi zdaj imajo brazilskega trenerja. Otroke so peljali v bližnji park in jim pokazali nekaj trikov z žogo, učili so jih raznih podaj in strelov na gol. Večina otrok je bila navdušena, ker klub vsaj malo poznajo, npr., to je tukaj tako, kot če bi v Ljubljani ali Mariboru prišli na obisk igralci obeh klubov. Vsakemu otroku se vsaj malo sanja, za koga gre. Naša dva sta pa vse skupaj sprejela zelo stoično, češ a nogometaši pridejo? Ja , pa kaj potem? Kashima Antlers? Kdo? Se vidi, da pri nas doma nogometa sploh ne spremljamo, edinokrat ko smo ga, pa je bilo svetovno prvenstvo na Japonskem in v Koreji. Takrat smo bili ravno na Nizozemskem in so nam zaradi pomote odklopil kabelsko TV ravno pred finalom. Pa se nismo preveč sekirali…Nizozemcem je bilo pa tako ali tako vseeno, ker se njihova ekipa ravno takrat ni uvrstila na prvenstvo. Zato so si lepo vzeli čas in nam kabel priklopili nazaj šele po enem tedno groženj z naše strani. Takrat je bilo pa prvenstva že zdavnaj konec.

Nogomet je za baseballom tukaj drugi najbolj priljubljen šport. Ob bok jima lahko postavimo še golf, drugi športi so pa bolj ali manj nevidni. Razen suma, ki pa je bolj tradicionalen in ga težko štejemo med množične. Baseball, nogomet in golf imajo na TV celo vsak po nekaj svojih kanalov, kjer 24 ur na dan vrtijo samo te športe. Sumo pa prenaša državna TV NHK. Sploh pa so pri športu Japonci zelo zaverovani sami vase. Na olimpijadah ali svetovnih prvenstvih prenašajo samo športe ali discipline, kjer nastopajo njihovi tekmovalci. Pa še takrat imajo tam svoje kamere, ki so ves čas fokusirane samo na njihove športnike, tako da drugih skoraj ne vidiš. Na primer pri plavanju kažejo samo progo z njihovim tekmovalcem, drugih pa ne, tako da na koncu skoraj ne veš, kdo je zmagal. Tudi v časopisih omenjajo ime japonskega športnika, o njegovem nasprotniku pa pišejo samo “nasprotnik”, velikokrat celo brez imena. Zelo hecno. Ko je bila olimpijada v Sidneyu so mi vsi govorili, kako super, ker smo v istem časovnem pasu, pa bomo lahko videli veliko več, kot pa v Evropi. Yeah, right! Videli smo čisto malo, pa še to samo Japonce. Najbolj mi je ostalo v spominu, da so cele dneve prenašali trap streljanje, medtem ko se je dogajalo sto bolj zanimivih stvari.

Ko smo danes prišli po otroke nas je pri vhodu v vrtec pozdravil velik plakat s podpisi igralcev in nekaj na hitro sprintanih fotografij. Lepše bomo dobili kasneje, ko enkrat na mesec postavijo na ogled vse fotografije posnete v tekočem mesecu, potem si pa lahko izberemo in naročimo tiste, ki jih hočemo. Bomo videli, če sta na katerih tudi moja dva “ne-nogometaša”.

Naš vrt včeraj

2007-06-15T05:47:00.000-04:00

before

after

Živalski, pardon, betonski vrt

2007-06-15T04:41:00.000-04:00

Vsako leto junija peljejo na izlet mlajše skupine iz vrtca. Če dežuje, se gre v akvarij, če je lepo vreme, pa v živalski vrt. Ker je to prvi izlet za otroke, gredo z njimi tudi mamice ali očki. Lansko leto je lilo kot iz škafa, zato smo šli v akvarij, in moram reči, da smo bili vsi navdušeni. Predstava z orkami in delfini, sedem nadstropij akvarijev z vse mogočimi morskimi bitji, odlično otroško igrišče…vsi smo uživali! Letos pa so nas odpeljali v majhen, lokalen živalski vrt, ki je bil pod kritiko. Živali zaprte v majhnih kletkah ali pa betonskih ogradah, večina brez sence, naravnost obupno. Otroško igrišče polno zarjavelih igral, blato in luže povsod. Ne vem zakaj so se odločili, da nas peljejo tja. Mogoče zaradi možnosti, da otroci pobožajo zajčke ali morske prašičke in se dotaknejo albino pitona. A je sicer nahranil žirafo, ki je skoraj edina poleg flamingov imela dokaj lepo ogrado z zelenjem in senco. Šimpanzi in gorile imajo majhne betonske ograde, skoraj nič sence in so očitno povsem na koncu z živci. Šipanzi so v nas metali iztrebke, tako da smo samo tekli mimo. Cel obisk ni bil vreden časa in denarja. Če že morajo imeti živali zaprte, potem naj jim vsaj omogočijo življenja vredne pogoje, ne pa betonsko kletko, kjer samo trpijo!

Povrhu vsega sem bila jaz osebno še zjutraj prepričana, da gremo v akvarij, ker je deževalo. Danes naj bi se namreč začela deževna sezona. Še včeraj zvečer so v poročilih napovedovali velike količine dežja. Potem se je pa po jutranjem nalivu nenadoma zjasnilo, in so v vrtcu spremenili načrt. Jaz pa brez klobuka proti soncu in že po pol ure na tistem betonu me je začela bolet glava. Sonce je pripekalo kot za stavo, tako da me je opeklo po nosu in čelu. Potem se je pa pooblačilo ravno ko smo se odpravljali nazaj.

Pa še nekaj slikic tega obupa:

Uspešen začetek

2007-06-12T05:16:00.001-04:00

Moj prvi “športni dan” se je danes končno zgodil! Od doma sem se odpeljala s kolesom in prekolesarila 3 km do Doho parka in moje tekaške steze. Izbrala sem manjši, eno-kilometerski tartanski krog in pretekla oziroma delno prehodila 5 km brez večjih težav, samo sopihala sem kot stara lokomotiva. Nazaj spet s kolesom, malo raztezalnih vaj, vaje z utežmi in tuš. Koleno se ni nič pritoževalo, vsaj zaenkrat še ne. Moje nove wave riderke so se super obnesle, njim in tartanski progi gre veliko zasluge za to, da je koleno še v redu.

Poleg teka sem danes prekolesarila še nadaljnih 15 km do centra Tsukube po nakupih in nazaj domov. Zdajle pa sem se prvič po celem dnevu tudi uspela v miru vsest in malo počivat. Vmes sem namreč na hitro še skuhala kosilo, pobrala oba fanta iz vrtca, ju peljala na trening, se vrnila domov, ker sem pozabila prinest kolebnico in nogometno žogo in z vsemi stvarmi odšibala spet nazaj. Vse s kolesom, prištejmo še nekaj kilometrčkov. Ko sta fanta prišla domov, sem ju poslala direktno v kad, ju ostrgala blata, potem jima dala kosilo in po kosilu pospravila kuhinjo. Zdajle je ura 5.45 in A spi na fotelju v dnevni sobi, S pa gleda risanke. Meni pa se ne ljubi čisto nič več. Ampak dneva še ni konec, še sto stvari me čaka, da jih postorim.

Dobra stran vsega tega je, da se bom končno malo spravila v formo in upam da se tudi znebila tistih odvečnih 5-7 kg. Na žalost pa sem že cel dan tako sestradana, da bi pojedla celega vola, če bi ga imela! Si grem hitro olupit eno pomarančo、ker se mi pravkar pred očmi začenja prikazovat čokolada. (Dajmo, ka-ma, misli na pomarančo, misli na pomarančo, misli na pomarančo !! AAAAAAAAA!!!!!!!)

Pa jih imam!

2007-06-11T04:37:00.000-04:00

Mizuno wave rider 10

Zdaj pa v Doho park na tole 3 kilometersko, senčno, tartansko stezo:

Začnem jutri zjutraj. Držite pesti, da bo moje koleno sodelovalo….

p.s. Ugotovila sem, da so v Sloveniji skoraj še enkrat dražje. Očitno je to ena redkih stvari, ki so tukaj cenejše!

Tri trobente

2007-06-05T02:07:00.000-04:00

Danes imamo že cel dan vaje pihalnega orkestra. Ne, ne, ni to kar mislite, samo oba fanta in jaz imamo zamašene nosove! Začel je A v nedeljo popoldan, včeraj zvečer pa sva mu sledila še S in moja malenkost. Lotil se nas je en zoprn prehlad, najbrž viroza, kajti tudi v vrtcu je že včeraj manjkalo skoraj pol otrok. Upam, da je samo to, kajti v Tokiju in celotni ravnini Kanto že nekaj tednov razsaja epidemija ošpic, resda v glavnem med starejšimi, v glavnem študenti na univerzah, ampak nikoli ne veš. Oba fanta sta bila definitivno cepljena s cepivom MMR, jaz pa najbrž tudi. Držite pesti, da je samo prehlad in da se v prihodnjem dnevu ali dveh ne pojavi še izpuščaj.

S paniko bom torej še malo počakala, da vidim, kako se stvari razvijajo. Medtem pa si bolj kot kdaj koli prej želim, da bi imela tri roke. Potem bi lahko vsaj v miru brisala vse tri nosove naenkrat. In če vas pot kaj zanese v našo sosesko, nas ne bo težko najti, slediti je treba samo zvoku trobentanja!

Oprostite, a mi prosim pokažete pot v kopalnico?

2007-06-02T19:20:00.000-04:00

Naše mesto v zadnjih dveh, treh letih doživlja pravi gradbeni boom. Zaradi nove, direktne, hitre povezave s Tokijem ki jo nudi Tsukuba express, se razvijamo v novo “spalno” naselje za zaposlene tam. Mirno, zeleno okolje, relativno dovolj prostora in ugodna infrastruktura so k nam privabili veliko novih naseljencev. Posledično nas vsak dan zasuje cel kup prospektov in ponudb za nakup novega stanovanja ali hiše. Vendar so cene precej zasoljene, tako do o kakšnem nakupu sploh ne razmišljamo. Prospekti promptno romajo v smeti. Od časa do časa pa moje zanimanje pritegne kakšna posebno zanimiva ponudba. Tale tukaj mi je takoj padla v oči. Pa poglejmo:

Enoružinska hiša, moderna zasnova. Pritličje (65.41 m2) in prvo nadstropje (59.41 m2), dva balkona, dve parkirni mesti. Dve spalnici in kopalnica v pritličju, dve stranišči, zgoraj bivalni prostori in kuhinja. Sliši se v redu, a ne? Razen da bi vsak normalen človek dal spalnice v zgornje nadstropje, spodaj pa bi imel kuhinjo in dnevne prostore.

Cena: prava šala, 44.9 miljonov jenov ali ca. 276 tisoč evrov. Če pogledate sliko, vidite da je cena napisana malo drugace, na japonski način. Piše 4,490万円 (man jen) kar zahteva malo matematike. En man (万) je 10.000, torej 4,490 desetisočev jenov ali 44.9 miljonov. Pa še razlaga v zvezi z nadstropji in kvadraturo. Pritličje je tukaj prvo nadstopje (1F) prvo nadstropje je drugo (2F), kvadratura pa je napisana v tatamijih. En tatami (畳) je 1.62 m2. Komplicirano, a ne?

Vrta okrog hiše ni tako rekoč nič. To je tukaj standard, hiše so natlačene skupaj tako da gledaš sosedu v krožnik. Pa to pri tejle hišici še ni najhujše. Pogejmo si malo bolj natančno. Na sliki poiščite kopalnico. Ste našli? Ja, tam zadaj za avtomobili je. Narisano ima banjo in umivalnik ter prostor za shrambo. Zdaj pa poiščite spalnice. S prstom potujte iz spalnice v kopalnico. Hja, kako pa pridem tja? Skozi vhodna vrata ven na mraz, pa bo šlo (“Dragi, samo še v kopalnico skočim, a si kaj videl moj zimski plašč?”)! Ali pa po stopnicah gor, po hodniku počez in mimo stranišča nazaj dol po stopnicah v kopalnico. (“Ljubica, grem v kopalnico, se vidiva čez pol ure!”)

Normalno ali usekano? Se še nisem odločila, čeprav mi bolj vleče na usekano!! Ampak zadnje čase me tukaj pravzaprav ne preseneti skoraj nič več. Sem že tako navajena vseh neumnosti, da jih komaj opazim.

Naslednjič pa več o načinu gradnje, ki ji jaz pravim gradnja iz zobotrebcev.

Ta'meya

2007-06-02T03:42:00.000-04:00

Danes nam je za kosilo zadišala ta'meya, večini bolj poznana kot falafel. Jed, ki so jo iz bližnjega vzhoda ljudje ponesli na vse konce sveta. V večini primerov gre za izraelsko varijanto, narejeno iz čičerike, vendar dovolite, da vas podučim, da je originana varijanta narejena iz fava beans (če kdo ve, ali je to po slovensko bob ali ne, naj mi prosim napiše). V Egiptu, od koder izvira naš recept, je ta’meya narejena izključno iz le-teh, na področju Izraela pa so že nekoč mešali zraven čičeriko. Zaradi hudih zdravstvenih problemov, imenovanih favism ki so ga fava beans povzročale nekaterim židovskim priseljencem, pa so v začetku 20. stoletja počasi začeli uporabljati izključno čičeriko. Za moj okus pa je najboljši falafel samo iz fava beans.

Torej, vzamemo suhe, razpolovljene fava in jih namočimo vsaj za 12 ur. Enako naredimo tudi s čičeriko, če se odločimo za njo.

Ko so namočeni, jih odcedimo in (surove!!!) v multipraktiku zmeljemo skupaj s čebulo in česnom, velikima šopoma peteršilja in svežega korijandra. Dodamo enormne količine suhega mletega korijandra in kumine, solimo, popramo, in meljemo, da dobimo gladko zmes.

Le-to oblikujemo v majhne kroglice ali (še boljše, ker se lažje speče) polpetke, na vsako “nalimamo” še nekaj sezamovih semen in ocvremo v olju.

Postrežemo z omako tahini (sezamova pasta, limonin sok, sol, poper, malo kumine, malo vode) in mešano solato iz paradižnika, paprike, čebule, kumar in svežih korijandrovih listov. Zraven se ponavadi je kruh, meni pa je najboljše brez kruha, samo z omako in solato. Pa dober tek!

soundtrack & video: The Stranglers: Golden Brown

Shiny mud balls

2007-05-30T21:19:00.000-04:00

Ko　dežuje…

dobim iz vrtca vsak dan dve vreči blatnih oblek., ki jih pridelata moja fanta Vse popolnoma blatno in mokro! Vsak dan ju pošljem tja s kompletno rezervno garderobo, kot bi šla kam za cel vikend, ne pa samo za šest ur v “vzgojno ustanovo”. Enkrat mi bo dokončno prekipelo in se bom šla z učiteljicami skregat, zakaj otroke spodbujajo k igranju z blatom! “Ker je dobro za imunski sistem” je najbolj pogost odgovor, sledi pa mu “ker je dobro za domišljijo in kreativnost”! Vse lepo in prav, vsaka mama si želi imunsko krepkega, kreativnega otroka, ampak saj ne živimo v svinjaku! Povrhu vsega jim moramo zato kar naprej delat teste za črevesne gliste. Seveda, če se pa valjajo po blatu kot pujski. Najraje se igrajo dorodango, ali blatne kepe, ko naredijo krogle iz blata in se z njimi obmetujejo. Ali pa jih gladijo toliko časa, da postanejo svetleče, čemur pravijo hikaru dorodango. Več o tej, na Japonskem priljubljeni igri, tukaj.

Včasih dobim domov tako blatne in umazane hlače, da jih na vrtu najprej spiram s cevjo, šele potem jih lahko prinesem v hišo. No, pa poglejmo, kaj sta umazala včeraj:

-dvoje dolgih hlač

-dvoje kratkih hlač

-dvoje telovadnih hlač

-dve majici s kratkimi rokavi

-dve majici z dolgimi rokavi

-4 komplete lastnega spodnjega perila + dva kompleta sposojenega

-4 pare nogavic

-dva para škornjev, iz katerih zlijemo ven tekoče blato

Ko sta umazala dolge hlače, v katerih sta šla v šolo, sta se preoblekla v kratke. Ko sta umazale še te, sta oblekla telovadne….no, pa saj vam je jasno, a ne? Neke vrste domino efekt! In ko jima je zmanjkalo še spodnjega perila, sta dobila na posodo “šolskega”. Meni pa lasje pokonci! Tuje spodnje perilo! In vse to v samo šestih urah in v enem deževnem dnevu. Kaj šele bo, ko se čez kakšen teden ali dva začne deževna sezona? En mesec dežja??!?! Moj pralni stroj/sušilec bo najbrž v pogonu 24 ur na dan. Moji živci pa nacefrani vsak dan, ko ju bom prišla iskat v šolo in videla tisti dve vreči.

Sakuranbo

2007-05-30T03:09:00.000-04:00

Kje so časi, ko sem na domačem vrtu zlezla na ogromno češnjevo drevo in ostala tam, dokler moj trebuh ni prenesel niti ene češnje več! Temno rdeče, debele, sladke….te tukaj pa so v primerjavi s tistimi čisto brez okusa. Pa še drage so! Malo več kot tri evre za tehle 20 češenj! Japonska je znana po češnjevih cvetovih, vendar na žalost ta drevesa ne obrodijo nič. Samo v moji bližnji okolice je gotovo 100 ogromnih dreves, pa niti ene češnje, da bi jo pojedel. Kakšna škoda! Prvo leto, ki sem ga preživela tukaj, jih nisem kupila niti enkrat, ker sem imela občutek, da če češnje ne utrgaš naravnost z drevesa gotovo ne more biti dobra. V bistvu sem imela prav, samo v vseh naslednjih letih sem bila tako rekoč prisiljena sprijazniti se s kupljenimi v trgovini, ker je bil to pač edini način. Ko sem pred nekaj dnevi na glas obujala spomine in razlagala mojim fantom, kako smo kot otroci preživeli cele dneve na vrhu drevesa in tako rekoč živeli od češenj, sta se mi oba, S in A, zjokala! Onadva bi tudi! Grozno hudo mi je bilo, da jima tega tukaj ne morem omogočiti. Potolažila sem ju samo z dejstvom, da gredo z vrtcem vsako leto v bližnji nasad obirat mandarine in da tega ne bi mogla počet v Sloveniji. Ker imata mandarine tudi grozno rada sta mojo razlago sprejela in se potolažila. Še posebaj zato, ker se sezona mandarin ravno začenja. Zato bodo sakuranbo ali češnje kmalu pozabljene, njuna usta pa polna mandarin.

Modre misli s plastične vrečke

2007-05-29T04:50:00.000-04:00

Danes je A v šoli dobil poletni klobuk. Do zdaj so otroci iz našega vrtca nosili temno rdeče baretke, s prvim junijem pa bodo začeli nositi slamnike. A je ponosno nataknil svojega na glavo in hodil okrog kot majhen pav. S je bil pa malo žalosten, ker je njegov še od lanskega leta in ni dobil novega. No, pa nič hudega, ker je v odličnem stanju in se skoraj ne opazi, da je star že eno leto. Mene pa je najbolj zabavala plastična vrečka, v kateri so otroci klobuke dobili. Na njej je namreč cel kup smešnih modrosti, kot so:

Life is graceful when you sit in time ticking slowly.

Can you hear it? The leaf is breathing in the air.

It comforts you when you are down and gently untangles your tense feelings.

Can you feel it? Nature is tenderly surrounding you.

Calm your mind. Don’t forget. Small nature is next to you.

The nostalgic aroma of nature….

Vse to namigiovanje na naravo naj bi očitno kazalo na ekološko zavedne trgovce, čeprav se koncept plastične vrečke od njega že a priori oddaljuje. V dobro jim štejem samo dejstvo, da so besede vsaj pravilno napisali, če že izjave nimajo ravno repa in glave. Sicer smo se pa v vseh teh letih že tako navadili na Engrish, da ga skoraj ne opazimo več.

Malce prepozno..

2007-05-28T04:45:00.000-04:00

Tole　je　danes　prinesel　poštar….televizijske sporede za mesec februar. Halo??!!??? Res je, da konec januarja od našega kabelskega operaterja nismo dobili mesečne pošiljke, ampak se takrat nisem ne vem kako sekirala, ker sporede le redko pogledam. Danes pa tole! Zanima me, kam jih je poštar založil, da jih je šele zdaj našel! Ampak imam pa vseeno dober občutek, ker vem, da bodo konec koncev vse pošiljke prispele na cilj, če ne naslednji dan pa čez kak mesec ali pa dva. Bravo japonska pošta! Marljivost pa taka! Tele sporede bi pa najraje dala pošti nazaj, pa naj jih oni gledajo, če hočejo. Samo nekaj problemov bodo imeli, ko bodo iskali kakšno oddajo, ki smo jo ostali videli že februarja!

p.s. Na spodnjem listu vidite napisano　平成１９年１月　kar pomeni Heisei 19 nen ali devetnajsto leto obdobja Heisei oz. vladanja sedanjega cesarja, 1 (ichi) gatsu (Januar) Tako tukaj pišemo datume.

Kaj se dogaja?

2007-05-18T20:59:00.000-04:00

TOKYO, AP ( By HANS GREIMEL, Associated Press Writer)

A mother beheaded by her son. A baby who suffocated after being stuffed by his parents in the baggage compartment of a motorbike while they went gambling. A murderous shooting spree during a hostage standoff.

An outbreak of violent crime this week has triggered soul-searching and outrage in Japan, a country that has long prided itself on its safe streets and tight communal bonds.

The "appalling destruction" of traditional values — as one lawmaker put it — climaxed Friday, when a former gangster killed a policeman and wounded his son and daughter during a shooting rampage at his home, where he had held his ex-wife hostage for 24 hours. It was the first time an on-duty policeman was shot to death since 2001.

The standoff capped a week of mayhem and mistreatment.

On Tuesday, a teenager strolled into a police station with his mother's severed head in a bag. News reports said the 17-year-old suspect hacked off his mother's head as she slept, then went to an Internet cafe to watch music videos — with the head — before turning himself into police in the morning.

On Thursday, a couple was arrested after their 1-year-old son's body was found wrapped in a plastic bag and dumped in a gutter. The baby died after his parents allegedly left him in the baggage hold of a motorbike while they gambled at a pachinko pinball parlor. Motoki Tamiya and his wife, Mika, both 21, were arrested Thursday after DNA tests of the dead 1-year-old linked the boy to his mother. The baby's body was found last month on a remote road in the mountains of western Japan.

The same day, a 3-year-old child was abandoned by his father at an anonymous drop box meant for unwanted infants.

In January, Tokyo was on edge after a woman confessed to cutting up her husband with a saw and dumping the body parts around the capital.

"We are witnessing the deterioration of Japanese society," ruling party politician Tsuneo Suzuki told parliament Thursday. "We must stem this appalling destruction of family and community morals."

While Japan is still a relatively safe country by international standards, crime is on the rise as the country grapples with a widening gap between rich and poor and other social ills.

A tide of corporate layoffs amid widespread restructuring, the fragmentation of extended families and a creeping sense of urban alienation all contribute to the erosion of mores, experts say.

Japan, a country of 127 million people, had just 1,391 homicides in 2005, compared with 16,692 in the United States. But overall crime jumped to 2.27 million cases that year, from 1.81 million in 1996, and violent offenses nearly doubled to 73,772 cases, according to the National Police Agency.

"Anxiety is mounting in Japan about the increase of high-profile crimes. Due to rapid globalization, the traditional rules and social order are changing dramatically," said Jun Ayukawa, an expert on criminal psychology at Japan's Kwansei Gakuin University.

"While families used to act as brakes, there is an increase in crimes where people feel lost in despair and no longer care what happens to their families," he said.

Cel članek si lahko preberete tukaj

Strašni lovci, leto dni kasneje

2007-05-18T04:54:00.000-04:00

(prvi, lanskoletni del lahko preberete tukaj)

A je iz vrtca prinesel majhen jogurtov lonček, zalepljen z modrim papirjem.

“Ujel sem enega hroščka, najbrž je Mushi King!” je ponosno objavil. “Kaj pa Mushi King najraje jè?”

“Ne vem ljubček, lahko poskusiva z medom. Dajva ga najprej v večjo škatlo” sem prijazno ponudila svojo pomoč, čeprav nisem prevelika ljubiteljica hroščev in ostale golazni.

“OK, mami, dajva!” se je strinjal in sva šla v shrambo po škatlo. Napočil je trenutek odpiranja jogurtovega lončka in napeto pričakovanje, kaj bom porekla na njegovo ulov.

“Joooooj, saj to je vendar ščurek!” sem zavpila in oddrvela na vrt, kjer sem ga stresla iz škatle in pohodila. A pa v jok!!! “Ne mami, ni ščurek, ni in ni.... pa tudi če je, jaz ga hočem obdržat!” Solze so tekle kot iz škafa, ni se potolažil, užaljen in prizadet, da sem pohodila njegovo trofejo. Jokati je nehal šele, ko sem mu obljubila, da bova šla skupaj na lov za čisto ta pravim rogačem. Zdaj moram samo še ugotovit, kje naj rogače najdem.

Ah, kaj vse moramo mame počet za svoje drage otroke! Ščurkom se pa letos očitno ne morem izognit.

Vmešavati se ali ne, to je zdaj vprašanje

2007-05-12T22:54:00.000-04:00

Plan to urge breast feeding scrapped

TOKYO (Reuters) - Plans to urge Japanese mothers to breast-feed and sing lullabies to their babies and for families to turn off the TV during meals have been scrapped, Kyodo news agency reported.

Mothers were urged to look into their baby's eyes while breast-feeding in a draft of a report by a government panel that was due out this week.

It had also warned that the Internet and mobile phones give children a "direct connection with the evils of the world."

But the release of the report by an education reform panel was called off at the last minute in an apparent response to criticism that it went too far in meddling with people's private lives, Kyodo reported.

Improving education has also been a priority in efforts to boost Japan's faltering birthrate. The fertility rate -- the average number of children a woman bears in her lifetime -- hit a record low of 1.26 in 2005.

Prime Minister Shinzo Abe pledged when he took office last year to reform Japan's education system by reviving patriotism in the nation's classrooms.

The education system came under fire earlier this year after a series of student suicides linked to bullying, and parliament enacted a law in December aimed at encouraging schools to teach patriotism.

----------------------------------

p.s. Danes je tukaj materinski dan.

Magična kombinacija

2007-05-10T05:03:00.000-04:00

Nevihta biblijskih razsežnosti, veter, strele in grom, za nameček pa še potres.

Hmmm, a naj ostanem v hiši na suhem in čakam, če se bo podrla, ali naj tečem ven? Am, ban, pet podgan….

Dnevna doza drame

2007-05-09T23:14:00.000-04:00

Včarajšnji dan je bil kot iz grozljivke. Ko sem pobrala oba fanta iz vrtca, se mi še sanjalo ni, kaj se je dopoldne zgodilo. Štiriletni A se je namreč odločil, da mu je v vrtcu dolgčas in se je odpravil ven. Preplezal je ograjo igrišča z zaklenjenimi vrati, stekel čez cesto in se odpravil v nakupovalni center. V samopstrežni trgovini imajo namreč veliko igrač in očitno se je odločil, da se gre raje igrat tja. Učiteljica in bratec S sta ga tam kmalu našla in ga odpeljala nazaj. Ampak učiteljica mi o tem ni povedala nič! Po končanem pouku sem zato obema fantoma dovolila, da se gresta igrat še za eno uro k prijatelju Yoshihiru domov in njegova mamica je zatrdila, da sploh ni nobenega problema in da lahko prideta oba. Kmalu se jih je nabralo osem in dve mamici sta odšli z njimi domov. Ko sem čez eno uro prišla iskat moja dva fanta, najdem celo skupino na stopnišču bloka, ravno ko si obuvajo čevlje. Vendar A-ja ni bilo nikjer. Vprašam, kje je, in mi rečejo, da je izginil! Pred očmi se mi je stemnilo in v trenutku sem videla pred seboj vse možne najhujše scenarije. Podrla ga je avto, ugrabil ga je neznanec…..Spustila sem vse in ga začela klicati, upajoč, da ni šel predaleč. Čista panika! Stekla sem ven iz bloka in ga začela iskati naokrog. Vpila sem na ves glas in ga klicala, nezmožna razmišljat, kaj bi bilo najbolj pametno narediti. K sreči je ravno takrat okrog ovinka prišla Yoshihirova mamica, v naročju noseč malo hčerko, z drugo roko pa je za seboj vlekla jokajočega A. Našla ga je v samopostrežni trgovini, kjer je hotel “kupiti” igrače! Srce mi je razbijalo kot noro, mislila sem, da mi bo razneslo glavo, želodec se mi je obračal. Nisem imela niti toliko moči, da bi ga vprašala, zakaj je to naredil, ko pa vendar dobro ve, kako nevarno je. Potem mi je na poti domov S povedal, da je to naredil že enkrat dopoldne. Bila sem besna, ker mi učiteljica ni nič povedala! Očitno je vedela, da bom jezna, ker je otrok v njihovem varstvu in so za njega odgovorni, pa se je odločila, da je boljše, da mi ne pove nič. Koza! Če bi vedela, da je to naredil mu ne bi pustila, da se gre še igrat k prijatelju. Za kazen bi moral iti takoj domov, tako pa sem njegovo obnašanje še nagradila. Tudi mož je bil zvečer čisto iz sebe, ko sem mu povedala, kaj se je zgodilo. Njegova sestra je namreč umrla v prometni nesreči, ko je prečkala cesto in je pred seboj zagledal, kakšen bi lahko bil izzid A-jevega “izleta” čez cesto.

Danes je A doma. Razmišljam, da ga en teden ne bi peljala v vrtec, ker enostavno ne zaupam učiteljicam. Po drugi strani pa mi je jasno, da je težko krotiti 16 razposajenih mulcev. In vem, da A ne uboga preveč in zna biti zelo svojeglav. Učiteljico kar ignorira, če mu kaj naroči ali ga pokliče. Danes mi je ravnateljica zagotovila, da bodo močno pazili na njega, in da naj ga vendarle pripeljem jutri v šolo ter da lahko ostanem z njim kolikor časa hočem. Vse otroke imajo danes zaprte v razredu in jim ne pustijo niti na igrišče. Hudo mi je za njih, ker niso nič krivi, in so zdaj zaprti noter zaradi A-jeve svojeglavosti ampak čisto lahko bi bil lahko to tudi kakšen drug otrok in izzid bi bil lahko tudi bolj tragičen.

Z našim A-jem pa imava že od včeraj popoldne resne pogovore in mu poskušam razložiti, kaj je naredil narobe in da tega ne sme več narediti nikoli. Upam, da bo kaj zaleglo!

Blondes galore!

2007-05-09T05:31:00.000-04:00

Photo source: Wikipedia

Ambala je v komentarju na prejšnji post napisal, da Japonke pa res nimajo bujnih blond las. Najbrž bi bil presenečen, če bi vedel, koliko ganguro “blondink” se sprehaja tukaj naokrog. Samo kratek sprehod naokrog, pa že jih vidiš. Če pa kdo želi polno mero “čudakinj”, obvezno priporočam obisk tokijskih četrti Shibuya in Ikebukuro.

Zasačena

2007-05-07T04:07:00.000-04:00

S je ravno prišel iz vrtca in na vsak način hotel še ostati zunaj. Ker mu nisem dovolila, mi je iz nahrbtnika ukradel kamero in posnel tole slikico.

“Mami, daj pojdi že stran od računalnika, zunaj sije sonce!”

Zlati teden

2007-05-06T01:40:00.000-04:00

Golden week ali zbirka štirih praznikov na prehodu iz aprila v maj se končuje. To je čas, ko največ Japoncev potuje, kar se pozna na cestah, vlakih in letališčih. Včeraj popoldne so bili zastoji v Tokijo dolgi po 30 in več kilometrov, kajti zaradi slabe vremenske napovedi se je veliko ljudi odločilo za predčasno vrnitev. Danes pa bo najbrž še hujše, ko zraven še grozno lije in se japonske ceste in avtoceste spremenijo v polžje ceste in vsi vozijo grozno počasi.

Štirje prazniki, ki sestavljajo Golden week so bili letos v kombinaciji z vikendi razporejeni tako, da so Japoncem omogočili celo devetdnevne počitnice, seveda v primeru, da so bili dovolj “pogumni” in so vzeli dopust na dva delovna dneva, ki padeta vmes. Ravno obratno kot drugod po svetu sta tukaj ravno prvi in drugi maj delovna dneva. Ostali štirje prazniki pa so

-29. april, Dan Showa (Showa no hi) Rojstni dan prejšnjega cesarja Showa (Hirohito), ki je umrl 1989. Do lanskega leta smo na ta dan sicer praznovali Dan zelenja, ki so ga po novem prestavili na 4. maj.

-3. maj, Dan ustave (Kenpo Kinenbi). Leta 1947 je na ta dan začela veljati nova povojna ustava

-4.maj, Dan zelenja (Midori no hi). Dan posvečen naravi in okolju. Do lanskega leta, kot že omenjeno, praznovan 29. aprila, vendar je kljub temu bil tudi 4.maj dela prost, ker zakon pravi, da je dan, ki je v sendviču med dvema drugima praznikoma tudi prost.

-5.maj, Dan otrok (Kodomo no hi) Posvečen predvsem fantkom (več v prejšnjih dveh postih).

Mi smo se letos odločili, da se ne gremo drenjat in bomo ostali kar lepo doma. Ker se ne obnašamo čredno, kot to počnejo Japonci, in ker nismo Japonci, si vedno vzamemo pravico, da gremo potovat na kakšen drug dan, Pri tem nas prav malo briga, če pri ostalih to ni zaželeno (beri: dovoljeno) zato je najbolj pametno potovat takrat, ko vse ostale mravljice pridno delajo in se izogniti gneči.

Jutri pa spet po starem, otroci v vrtec, mož v službo, jaz pa upam, da bom uspela priti do frizerja. Je že čas…

Lepljiva riževa pasta in sladek fižol

2007-05-05T03:42:00.000-04:00

Sosedov Riku nam je pravkar prinesel tole:

Sladica, ki naj bi jo fantki na današnji dan (glej prejšnji post) jedli: Kashiwa mochi, narejeni iz riževega testa, napolnjeni s sladkim fižolom An. Lično zavita v drevesne liste in kot papir tanek lesen oblanec. Kot vse wagashi ali japonske sladice je tudi ta za naš okus zelo nenavadna, osladna in medla zadeva tukaj zelo priljubljena.

Ocena mojih dveh fantov: bljak!

Moja ocena: lepljivo in osladno, nič kaj izrazito. Sladek fižol? No ja, ni tako slab kot je slišati.

Kodomo no hi

2007-05-04T19:34:00.000-04:00

Dan otrok, ki se praznuje petega maja je najbolj pomemben predvsem zaradi običaja Tango no Sekku posvečenega fantkom. Na ta dan družine želijo svojim sinovom, da bi zrasli v velike in močne može. V parke, na mostove, preko ulic, na balkone in pred hiše razobesijo Koinobori, (carp streamers) krape iz blaga, ki kot zastave plapolajo v vetru. Začetki teh segajo v obdobje Edo, ko so jih starši razobesili ob rojstvu sina, izvirajo pa iz kitajske legende, ki pravi, da lahko krap, ki je dovolj močan in plava proti toku, nekega dne postane zmaj. Enako naj bi veljalo tudi za fantke.

Ker so si peti maj tako prisvojili fantki, so deklicam posvetili praznik v mesecu marcu, Hina Matsuri ali festival punčk (Doll festival, 3. marec) O tem takrat nisem pisala nič, ker smo bili ravno v Evropi, sem pa dan pred odhodom pri prijateljih posnela tole slikico. Doma starši na ogled ponosno postavijo dragocene Hina punčke in breskove cvetove in s tem želijo svojim hčerkam dolgo in srečno življenje.

Roza

2007-05-04T19:10:00.000-04:00

Combat!

2007-05-03T19:01:00.000-04:00

“Včeraj zvečer sem enega ubil v dnevni sobi,” mi reče mož zjutraj “potem sem ga pa vrgel v smeti. Zdajle sem pogledal, pa ga ni tam. Mogoče je zlezel ven!”

“Oh, pa ne že spet,” sem si mislila, “a bo kakšno pomlad končno mir, ali bo zmeraj tako?”

“Gremo kupit Combat, tisti od lanskega leta najbrž ni več dober” pravi mož, jaz pa v mislih oblečem kamuflažno uniformo, si narišem črne črte na obraz, zagrabim v eno roko nož v drugo pa, kot Arnold, dvocevko z odžagano cevjo. “Ja, še danes ga gremo kupit, hočem, da čimprej pocrkajo!”

Končno imamo lepo vreme, pravo lepo pomlad, celo temperature so se dvignile do 25 stopinj. Vse lepo in prav, ampak tako lepo vreme pomeni, da na plan, in posledično v hišo, prileze vsa golazen. Živali kot so gedži-gedži, mukade, dango muši (fina japonska imena za ne tako fine zadeve – o njih več kdaj drugič) in najbolj osovražen gokiburi, Blattodea sp., ali po domače ščurek! Japonska mesta so preplavljena z njimi. Tudi najbolj fine soseske in najbolj fancy hiše so okužene. Če se spomladi odpravite v drogerije ali DIY trgovine, vas bodo že pri vhodu pozdravile skladovnice strupov, sprejev in podobnega za uničevanje ščurkov. Te stvari postanejo ob tem času tako potrebne (ali pa še bolj) kot vsakdanja kruh in mleko. Brez njih ne gre. Jaz, dokler nisem prišla na Japonsko, ščurka v živo še nikoli nisem videla, in ko je nekega večera prvi prilezel čez dnevno sobo, sem možu rekla, da je to čriček. Mož se je pa skoraj razpočil od smeha! Od takrat naprej ni več miru, razen pozimi. Takoj ko se začne lepo vreme, mali in veliki, črni in rjavi prilezejo na dan. In povem vam, za mene ni bolj gnusne stvari, kot je ščurek. Če samo pomislim, kje vse so se sprehajali, preden so prišli v hišo….bljak! Lansko leto je bilo še posebaj hudo. V bližini so rušili celo sosesko malih hiš in so od tam pregnali vso golazen. Vse je “migriralo” proti nam, kače, miši, ščurki…. Kače in miši v hišo niso prišle, ščurki pa so. Kar naenkrat so se začeli pojavljti povsod. V kopalnici, na stopnišču, še celo v prvem nadstropju v spalnicah. Nekega večera sem tako enega zalotila na tepihu v spalnici, ko sem se odpravljala spat. Zagrabila sem sprej z insekticidom in ga pošpricala, ampak na žalost je bil prehiter, in mi je ušel pod posteljo. Prepričana, da sem ga pošpricala dovolj, in da ga bo že pod posteljo pobralo, se uležem in ugasnem luč. Čez nekaj minut pa začutim, da mi nekaj leze po roki. Planem pokonci in prižgem luč….in res, rahlo omotičen, vendar še vedno živ je ščurek zlezel na posteljo in na mojo roko. Lahko si predstavljate grozo in gnus! In najbrž mi ni treba razlagat, kako hitro sem tekla pod tuš, pravkar zamenjane , sveže rjuhe pa so v trenutku romale v pralni stroj. Še zdajle, ko to pišem, dobim kurjo polt!

Vsi vemo, kako je s ščurki. Pravijo celo, da so skoraj edini sposobni preživeti jedrsko bombo! Trdoživi mali ogabneži! Pa še množijo se kot zmešani. Zato vsakič, ko vidiš in ubiješ enega, nekje čaka novih deset. Edini kolikor toliko uspešen način za uničenje je zato strup, ki deluje počasi. Tukaj ga prodajajo pod imenom Combat. Ko ga ščurek poje, postane strupen, vendar ne umre takoj. Odpravi se nazaj domov, k prijateljem in sorodnikom in tam zastrupi vse! Juhu!! Včeraj sem tako nakupila celo vrečo teh malih zadevic in jih nalepila po vseh vogalih, po vseh omarah, po stopnišču, kopalnici in stranišču.

Zdaj pa kar pridite ščurki, če si upate!! Mi smo pripravljeni, dvocevke nabite, noži dvignjeni visoko v zrak. Kar pridite, kar…

Update 5. maja: Odkar smo nastavili Combat, nisem opazila še nobenega. Očitno zadeva deluje! Juhu!

Sprememba 2

2007-05-02T20:06:00.000-04:00

No, ne se ustrašit, tole je samo začasna sprememba videza. Prejšnji mi je šel namreč zelo na živce, nov pa še ni čisto pripravljen. HTML mi namreč dela sive lase. Pa še zmeraj nisem uspela ugotovit, kako vstavit kategorije, kot jih ima novi Blogger. Ampak počasi se daleč pride in tudi jaz bom že nekako prilezla do konca. Zaenkrat pa tale, bolj umirjen videz.

Pa malo z zamudo, lepe praznike vsem skupaj!

Sprememba

2007-05-02T00:07:00.000-04:00

Se enkrat nov favicon....ta bo pa bolj pravi.

Boj s HTML

2007-05-01T19:20:00.000-04:00

Že dva dni bijem hudo bitko za novo obliko bloga….danes ponoči se mi je še celo sanjalo o HTML! Računalniške stvari so mi bile že od nekdaj bolj tuje, nikoli se nisem spuščala v kakšno programiranje, razen v srednji šoli, ko so nas eno leto mučili s tem. Držite pesti, da mi bo uspelo nekje do konca tega tedna, ker sem se že pošteno naveličala stare oblike. Nikjer tudi nisem uspela najti take, ki bi mi bila všeč zato zdaj delam čisto svojo in priznam, da si pošteno pulim lase.

head, blogsitefeed, href, tag, link, class…..Grrrrrrrrr

Žerjavček

2007-04-29T19:56:00.000-04:00

Naštimala sem si favicon….a ga vidite, malega žerjavčka zgoraj, poleg mojega URL-ja? To je le prvi korak pri obnovi mojega bloga, bolj drastične spremembe še sledijo. Stay tuned!

Khâo jai mâi? Mâi khâo jai!

2007-04-29T19:46:00.000-04:00

Pred natančno enim letom smo uživali na peščenih plažah Tajske, zato mi je danes, v spomin na tiste dni, zadišala tajska hrana. A vas zanima, koliko steklenic z osnovnimi tajskimi omakami sem pravkar naštela v hladilniku? Neverjetnih 13! Se vidi, da smo ljubitelji tajske hrane! Sveže lemon grass, galanga, korijander in kaffir lime liste sem tudi našla, zdajle se samo še odpravim v trgovino po sveže rakce iz Indonezije (tiger shrimp), školjke, hobotnico in kalamare, potem pa začnem pripravljat.

Danes na sporedu: za začetek Tôm Yum Gung (pikantna juha z morskimi sadeži) in Khâo Hom Malí (jasminov riž, ki btw ni parfumiran z jasminom , ampak se samo tako imenuje ter je za moj okus najboljši riž na svetu!), za glavno jed Pâd Thai (praženi riževi rezanci s piščancem in rakci), za sladico pa zrel, sladek mango, banane in lubenica. Čisto tako, kot na Tajskem! Mmmmmm!

Moji dve budilki

2007-04-24T18:07:00.000-04:00

Vsako jutro me ob 5.30 prebudijo bojni kriki dveh pretepačev, ki se, kot bi imela v telesu budilko vsak dan zbudita ob tej uri in se takoj začneta kregat za igrače. Jaz bi pa tako rada potegnila še kakšne pol urice! Že od nekdaj sta se zbujala zgodaj, lansko poletje na primer ni bilo redko, da sta bila pokonci že od pol petih! Pozimi, ko je noč malo daljša nam včasih uspe spati do 6.30, zdaj pa, ko se dan začne bolj zgodaj, pa smo pokonci ob 5.30. Ko pride poletje pa spet…..nečloveških 4.30! Arghhhhhh!

Kakorkoli že, po mojih izračunih spita približno 9 ur na noč. Meni se zdi to za fanta, stara 4 in skoraj 6 let mnogo premalo, pa kaj, ko njima očitno ustreza. Jaz pa bi ju včasih najraje “zamenjala” za “model”, ki ga je treba zjutraj metati iz postelje, da gre v šolo! To so namreč moje sanje: mami v miru vstane zjutraj okrog šestih, gre na jogging, se stušira in uredi, pripravi zajtrk in potem zbudi otroke. Otroci pojejo zajtrk in se odpravijo v šolo, mami pa ima malo časa zase. Ahhhh, kako lepo bi bilo! Ampak to so na žalost samo sanje, za katere upam, da se bodo v prihodnosti le kdaj uresničile. Do takrat pa me bosta moji dve budilki vsako jutro s kričanjem vrgli s postelje.

Nemoč

2007-04-23T23:51:00.000-04:00

Kaj　storiš、ko ti nekdo, ki ga poznaš že nekaj let, ki je blizu tvojemu možu, tebi in tvojim otrokom, sodelavec in prijatelj, nenadoma pove, da trpi za bi-polarno motnjo in da je bil vsa ta leta ko ga poznaš v depresivni fazi, zdravljeni z vse mogočmi antidepresivi, tebi pa se je zdel povsem zdrav?

Kaj storiš, ko ta oseba nenadoma skače v zrak od razburjenja, ko govori hitreje kot si si sploh lahko predstavljal da je mogoče govoriti, ko sredi ceste začne rjoveti na ves glas in razglasi, da se je ponovno rodil kot Jezus Kristus in da mora svoje sporočilo povedati vsem v naslednjih nekaj dneh, potem pa se zave, da nima dovolj časa in pade v globoko depresijo?

Kaj storiš, ko ti pove, da je nehal jemati antidepresive, ker ima vsega dovolj? Ko ne veš, ali bo v naslednji noči naredil samomor ali pa koga na cesti napadel?

Kaj storiš, ko te prosi, da tega ne poveš njegovim staršem in sestri, ko pa veš, da v tujini ne bo dobil primernega zdravljenja, vsaj kar se tiče jezika?

Kaj storiš ko ga končno prepričaš, da mora k zdravniku, potem pa ga zdravnik zapre v psihiatrično ustanovo in se počutiš krivega, ko ga vidiš zaklenjenega v majhni sobici s straniščem v enem kotu? In ko ti povejo da stranišča ne more potegnit sam ampak to storijo dvakrat na dan “od zunaj”? Ko ga vidiš zaklenjenega kot žival v živalskem vrtu?

Kaj storiš, ko se občutki panike, usmiljenja in deloma krivde spremenijo v jezo, češ, zakaj nam ni povedal prej, ko je bil še čas, ne pa zdaj, ko je že tako globoko v manični fazi, da je potrebna hospitalizacija?

Kaj, storiš ko se zaveš, da ni nikogar drugega, ki bi poskrbel za njega razen tvojega moža in tebe? Ko celo ljudje z amabasade njegove (evropske!) države ne pokažejo prevelikega zanimanja, da bi mu pomagali?

Kaj storiš, ko….

Kaj storiš ko…..

Povem vam, zadnjih nekaj dni je bilo, predvsem za mojega moža, ki mu je po najboljših močeh poskušal pomagat, pa tudi zame kot nočna mora….

Kakšen mir!

2007-04-12T05:51:00.000-04:00

Ura: 9.00 zjutraj

Glasbeni izbor: Beethoven, simfonija št. 7

Literatura: Ben Okri, The Famished Road

Občutek: čisto olajšanje

Trajanje: na žalost samo 2 uri

Načrti za prihodnost: že jutri bo dve uri in pol, v ponedeljek tri in pol, do konca tedna pa že kar štiri! Juhu!!

Opomba pod črto: Ne me narobe razumet, svoja dva fanta obožujem in ju grozno pogrešam, kadar sta v šoli! Ampak naravnost božansko je imeti nekaj časa tudi zase!

Pa se je spet začela…..šola namreč

2007-04-11T04:38:00.000-04:00

Aprila se tukaj začne novo šolsko leto in v preteklih nekaj dneh smo oba naša fanta pospremili v šolo. Najprej starejšega S, ki je začel drugi razred, potem pa še mlajšega A, ki se je v šolo odpravil prvič. Seveda ne govorim o pravi osnovni šoli, ampak nekakšni mali šoli, ki jo otroci tukaj obiskujejo ko dopolnijo 4 leta. Ko se je tja odpravljal starejši S lansko leto, sem nekaj o naših pripravah napisala tukaj. Letos pa smo bili že pravi profesionalci, saj smo točno vedeli, kaj potrebujemo. Na žalost smo bili zaradi našega potovanja v Evropo z nakupovanji pozni, tako da smo po trgovinah lovili zadnje ostanke. Predvsem pri fantovski obleki se je zataknilo. Ko rečem obleka, s tem mislim, tisto pravo, s suknjičem, kravato in vsem ostalim, kar paše zraven. A ni hecno, da, ko nekaj iščeš, ponavadi ravno tvoje številke nimajo! To se je zgodilo tudi nam. Kamorkoli smo prišli, so imeli še zadnje ostanke večjih in manjših številk, za 120 cm velike fante pa nič več. Po celo-popoldnevnem iskanju smo zvečer končno našli trgovino, kjer sta na obešalnikih visela še dva kompleta. Eden za punčke in eden za fante, ravno v pravi velikosti! Dobi se namreč vse v kompletu, suknjič, srajca, kravata, naramnice in kratke hlače. Ja, kratke, ker tukaj morajo imeti fantki pri obleki kratke hlače! In taka “uniforma” je obvezna za prvi dan šole. Potem pa ti preostane samo še upanje, da na ta dan ne bo preveč mrzlo. Ko sem ta, očitno čisto zadnji komplet zagledala, sem ga brez pomerjanja in razmišljanja hitro zagrabila, in oddrvela k blagajni. Potem pa se je zgodba ponovila še s čevlji. Nikjer prave številke! Ko sem jo končno našla, pa se je to zgodilo ravno takrat, ko so se v trgovini odločili, da bodo času ene ure vsi čevlji znižani za 20 odstotkov. Vrsta se je vila čez celo trgovino in čakala sem več kot pol ure. Sicer sem res dobila popust, ampak raje bi plačala polno ceno, samo da mi ne bi bilo treba čakat v vrsti!

Včeraj se je torej zgodil ta, poseben dan. Malega smo “našemili” v obleko, mu zavezali kravato, pa smo šli. Ceremonija se je vlekla kot jara kača in vsi otroci so bili hudo nemirni. Sicer so sedeli zraven enega od staršev, v našem primeru je bil to najprej mož, potem pa se je A naenkrat spomnil, da hoče mene in smo se na sredi vsega začeli presedati. Starejši S se je medtem s prijatelji igral zunaj na igrišču, in ko ga je A zagledal, je planil v jok, da hoče on tudi ven. Uporabiti sem morala vse svoje sposobnosti prepričevanja in podkupovanja (“ko pridemo domov, boš dobil mango” je končno zaleglo, ker ima mango noro rad), da je ostal na svojem stolu. Ko je bilo proslave konec, pa je bilo na vrsti še uradno slikanje. Pa kaj, ko se je A odločil, da ne bo več pri miru! Komaj smo ga prepričali, da je bil kolikor toliko na miru, da je fotograf pritisnil dve slikici! Nato smo se preselili v razred, kjer nam je različne stvari razložila še učiteljica, potem pa so otroci končno lahko stekli na igrišče.

Danes je bil v šoli prvi zaresen dan. Dve uri, nič več, ravno toliko, da se otroci počasi navadijo. V petek bomo podaljšali na dve uri in pol, drug teden na tri ure in pol in tako naprej, dokler ne bomo po prvomajskih praznikih končno prišli na normalnih 6 ur. Ko sem oba fanta zjutraj “oddala” v šoli, sem imela mešane občutke. Po eni strani sem bila evforična, ker bom po skoraj šestih letih končno imela nekaj časa zase, po drugi strani pa panična, ker nisem vedela, kako se bo A znašel v šoli. Z možem sva potem pila kavo v taki tišini, kot je naša hiša še ni doživela. Prav čuden občutek! Ampak se bova morala kar navadit, zdaj namreč ni več poti nazaj. Otroci rastejo in odraščajo, tako je življenje!

Mmmmmm!

2007-04-09T02:55:00.000-04:00

How about some nice, tasty, yummylicious Cocoa Pee?

Anyone?

Iota Chi Theta Upsilon Sigma

2007-04-07T19:29:00.000-04:00

Namesto šunke, hrena, pirhov in potice smo se mi letos odločili za bolj starodavno in “originalno” verzijo. Ichthus ali riba je že od nekdaj simbol krščanstva, še pred tem pa je bil znak ribe neizogibno povezan z mnogimi drugimi božanstvi. Od Kitajske do starega Egipta…..kaj bi bilo torej bolj primerno za našo tako temeljito premešano in “internacionalno” družino za Veliko noč! Tele tri lepotce bomo danes pripravili za kosilo, sline se že cedijo!

Pa vesele velikonočne praznike vsem skupaj!

Če vas zanima, koliko so veliki, si poglejte velikost deske in kuhinjskega noža! Ravnokar sem jih izmerila: od 32 do 35 cm!

Alive and kicking (just barely)

2007-04-04T06:34:00.000-04:00

No, pa smo nazaj. Vsi živi in bolj ali manj zdravi. Kako to, vprašate? Zato, ker se je naše potepanje po Evropi zame začelo z bolezensko grozljivko, ki bi na prvi pogled bolj ustrezala dr. Housu, kot pa meni. Vse skupaj se je začelo že na poletu iz Tokija na Dunaj, kot me je nenadoma začelo trest in sem potem z očitno vročino, zavita v smučarsko bundo in pokrita z vsemi odejami, ki so jih stevardese uspele nabrat, trpela skoraj 12 ur. Ob vsem tem mi je srce tako noro razbijalo, da sem mislila, da me bo infarkt. Na Dunaju je bilo potem malo boljše, vsaj zeblo me ni več, in ko smo prišli v Ljubljano, sem se že kar dobro počutila. Naslednji dan je srce spet grozilo, da bo skočilo ven, zato sem šla k zdravniku. EKG je pokazal nenormalen ritem, spumpali so mi tri epruvetke krvi, napisali zdravila in sem šla domov. Čez nekaj dni pa me so me nenadoma začeli boleti gležnji in zapestja. Mislila sem, da me gležnji bolijo od visokih pet, v katerih sem prejšnji dan vlekla petletnika (no ja, skoraj šestletnika) vpisat v osnovno šolo, zapestja pa od dvigovanja in spuščanja pol-tonskih rolet na oknih babičinega stanovanja. Brat se mi je smejal, kako da nimam nič kondicije, ko sem mu morala priznati, da me tudi koleno nekam nenavadno boli. Bolj ko se je bližal večer, slabše je bilo. Začele so me boleti rame, pa vse male koščice v dlaneh, cele roke, noge…..no ja, na kratko, prav vse kosti v telesu so me bolele. Kolena so bila otekla kot melone, prsti na rokah so se spremenili v hrenovke….Grozljivka. Celo noč sem preležala budna, ker se nisem bila sposobna niti obrnit naokrog, kaj šele potegnit si odejo višje. Naslednje jutro sem se s hitrostjo 100- letne babice ponovno odvlekla do zdravnika. Spet na pregled krvi, spet nove tri epruvetke, močna zdravila proti bolečinam in vnetju, in krevsanje domov. Pojem prvo tableto, bolečine začenjajo rahlo popuščati, otekline pa ne. Nova neprespana noč in zjutraj začuden pogled na roke in noge. Rdeč izpuščaj! Pokličem zdravnico, ki mi svetuje, da neham jesti zdravila, ker sem očitno alergična. Na pregled naj pridem spet naslednji dan. Kakšna je bila še ena noč, si lahko predstavljate. Za nameček pa se je podrla še postelja, ko sem se z viška sesedla nanjo, pa ne zato, ker bi bila jaz tako težka!!!! In med padcem sem se uspela ujet na roke, ki se me že tako ali tako grozno bolele. Samo sesedla sem se in jokala, popolnoma nemočna, še vstat nisem mogla! Ker je bilo vse skupaj za mojo zdravnico očitno prevelik zalogaj, me je naslednji dan poslala na Infekcijsko kliniko. Dve zdravnici, ki sta me pregledovali sta se najbolj “zabavali”, ko sta poslušali moje srce, ki je spet poskakovalo v nenavadnem ritmu. Ker tudi njima ni bilo jasno, odkod moje težave, sta me poslali samo na test za Boreliozo, pri čemer mi je možača, ki je jemala kri mesarila po roki in me obdolžila, da premalo pijem, ker kri noče dovolj hitro tečt v epruvetko! Ja seveda, ko mi je pa iglo zapičila čisto mimo žile! Zdravnici sta mi napisali napotnico za Revmatološko kliniko, jaz pa sem si potihoma želela, da se od nekod prikaže dr. House in me odreši te nočne more! Privlekla sem se torej do Revmatološke klinike, kjer so mi ponovno spumpali tri epruvete krvi, napisali nove tablete proti bolečinam in me poslali domov. K sreči so te tablete končno začele delovati, in v naslednjem tednu so moje bolečine počasi začele popuščat. Hecno pa je bilo, da je bil zadnji sklep, ki me je bolel, tam, kjer se pripenja spodnja čeljust, tako da sem le stežka jedla. Še do danes pa me bolijo rame in nadlahti. Ko sem se 10 dni kasneje vrnila po rezultate krvnih preiskav, pa so mi povedali tole nenavadno stvar. Zadeva, ki je povzročila moje grozljive bolečine, je bil Parvo virus B 19, bolj znan kot otroška Peta bolezen. Najbolj pogosta je pri majhnih otrocih, ki ponavadi dobijo malo vročine in izpuščaj, včasih pa bolezni niti ne opazimo, tako mila je. Pri odraslih pa je zadeva drugačna, kar sem na lastni koži občutila tudi sama. Nalezla pa sem zadevo očitno že pred odhodom v sinovem vrtcu.

Ko je šlo moje zdravje že na boljše, smo uspeli stisnit v naš obisk še en teden Avstrije, kjer je bilo snega ravno za vzorec, sicer pa z mojim smučanjem tako ali tako ne bi bilo nič. Fantoma sem kupila dobre gojzarje in potem smo hodili na ne predolge sprehode po gozdovih in nabirali spomladanske cvetlice. Smučanje pa bo moralo počakat do drugega leta.

Zdaj smo smo spet doma v Tsukubi. Moji načrti o blaznem shoppingu, nabavi novih očal, čevljev, garderobe in kaj vem kaj še, so splavali po vodi. Zadnja dve dneva v Ljubljani sem uspela nabavit nekaj najpotrebnejših stvari zase in za oba mulca in to je bilo vse. Šmrc! Zdaj pa samo upam, da nam bo kmalu spet uspelo priti nazaj na staro celino…..nekaj se namreč kaže na obzorju, pa vam zaenkrat še ne smem preveč izdati. Morda se pa že letos poleti spet kaj prikažemo v Ljubljani….. Držite pesti!

Vsa najboljše, A!

2007-02-25T18:01:00.000-05:00

V soboto je naš mali A dočakal četrti rojstni dan. Ker smo sredi pokanja in pripravljanja na en mesec v Evropi, je bila tudi zabava temu primerno improvizirana. Še eno (zabavo namreč) ima namreč obljubljeno za kasneje, doma v Ljubljani.

Skupaj sem zmetala nekaj sendvičev, za torto sem se pa malo bolj potrudila. Pa kaj, ko sem spet pozabila posnet eno fotko, ko je bila še cela! Imamo jo na filmu, na fotki pa ne. To se pri meni ponavlja pri vsakem rojstnem dnevu. Tako je, če otroci skačejo okrog in tlačijo prste v smetano, mami se jih otepa in istočasno prižiga sveče….morda bi rabila še kakšni dve dodatni roki za fotoaparat! No, zato pa objavljm posnetek jagodno-bananine torte v napol pojedenem stanju. Pa na sredi je stala ena jagoda, ki je prva izginila in pustila grd krater. Ampak torta je bila pa odlična. Niti drobtinica ni ostala!!!

Blog na “počitnicah”

2007-02-20T17:27:00.000-05:00

Ker sem pred kratkim začela dobivat na blogu namesto komentarjev spam, sem se odlocila, da komenitiranje na blogu do nadaljnega omejim. Trenutno enostavno nimam časa, da bi se ukvrajala z nameščanjem filtrov, še posebaj, ker v prihodnjih dneh odhajamo za en mesec v Evropo. Če bom imela v tem mesecu čas za bloganje, ne vem. Upam, da ja in da bom v tem času uspela uredit tudi filter. Do takrat pa bodo komentarji moderirani, zato bo trajalo nekaj casa, da se na blogu pojavijo.

Prosim, ne obupajte nad blogom, kmalu bo namreč spet vse po starem!

Due to appearance of spam in the comment box I decided to moderate comments until I manage to install some filters. You can comment, but it might take some time for the comments to appear. It might take some time since I am off to Europe for a month. Just hang on and don't give up on this blog, it will soon be back!

Lep pozdrav vsem skupaj!
ka-ma

Nasilje v šolah

2007-02-16T21:42:00.000-05:00

»Bullying has long been a problem in Japanese schools, where students are under harsh competitive pressure, conformism is valued and those who do not fit in can be mercilessly picked on.«

Pa naj me še kdo vpraša, zakaj ne želim, da moja otroka hodita v japonsko šolo….

Cel članek si preberite tukaj

Kvaliteta pa taka!

2007-02-12T03:50:00.000-05:00

Že spet mi je crknil pomivalni stroj! To je že drugič v dveh letih – pravzaprav mi je prvič crknil pred skoraj natančno enim letom! Prozivajalca zato sumim, da črpalko naredi tako, da zdrži natančno eno leto, potem pa jo je treba zamenjat. Saj pravim, tudi japonska kvaliteta ni več to, kar je bila!!

Loncev pa cel kup...

Rezanci “soba”

2007-02-10T21:20:00.000-05:00

Pred nekaj dnevi je Sašo v svojem blogu pisal o ajdovih rezancih in me spomnil, da nisem še nič napisala o tem, kakšni so ajdovi rezanci tukaj.

Pred kratkim sem se namreč udeležila tečaja za pripravo rezancev “soba”, ki so jo organizirali za mamice otrok iz vrtca v lokalnem občinskem domu Kouminkan blizu vrtca. “Soba” rezance imam zelo rada in večkrat sem že videla, kako se jih naredi, poskusila pa nisem še nikoli, zato sem se takoj prijavila.

V veliki sobi nas je čakalo osem miz, pri vsaki je stal en mojster, oblečen v modro z belo kapo. Samo pri mizi, kateri sem bila dodeljena jaz, nas je pričakala urejena dama, za katero se je izkazalo, da je šefica. Kakšna čast! Najprej so nam postopek razložili, nam pokazali osnovne pripomočke, potem se je pa začelo. Šefica je pokazala, kaj se naredi, potem pa smo vsi sodelujoči, pri vsaki mizi štirje, za njo ponovili. Hodili smo v krogu okrog mize, dokler korak ni bil dokončan. Na vrsto sem tako pri vsakem koraku prišla približno trikrat.

Ogromna lakirana skleda, v katero smo presejali moko (pol ajdove in pol navadne bele), ki se skriva v vrečki, zadaj za skledo in cedilom.

Dodali smo vodo in začeli z rokami mešati, da smo dobili zelo suho, drobečo se mešanico. Postopoma smo dodali še malo vode, da so kepice postale vedno večje. Menda je pomembno kako mešaš, zato smo morali do potankosti slediti navodilom in mešati s prsti ter z rokami krožiti v osmici.

Ta-daaa! Testo je pripravljeno! Preden začnemo valjati, zadevo z rokami stisnemo v nekakšno obliko klobuka, s hribčkom na sredi. To zagotovi, da se bo testo razvaljalo enakomerno in da v njem ni nič zraka.

Valjamo s približno 90cm dolgo palico. Spet je pomembna pravilna drža rok in drsenje po valjarju, da se valja enakomerno. Eden od šefov nam je to nazorno prikazal.

Ko nastane kvadrat, približno 90 x 90 cm, enak dolžini valjarja, testo zložimo in med plastmi močno pomokamo. Potem z velikim nožem, (ne vem če se temu sicer lahko reče nož, bolj sekira!) in pomočjo deske namesto ravnila narežemo tanke rezance.

Na tem pladnju lahko vidite rezance različne debeline. Tiste, ki so vam na sliki najbližji, sem narezala jaz. V sredini je šop, ki ga je narezala ena druga udeleženka in na koncu je šop, ki ga je narezala šefica.

Ko je bilo rezanje končano smo se preselili v kuhinjo. V ogromnih aluminijastih loncih je že vrela voda. Rezance smo skuhali, odcedili, močno sprali pod tekočo mrzlo vodo in postregli na tradicionalnih babmbusnih mrežah v lakiranih škatlah. Za povsem osnovno, tradicionalno jed, se zraven postreže sojino omako, narezano mlado čebulico in wasabi. Na koncu v skodelico, kjer imaš ostanek soje, čebulice in wasabija, naliješ še vročo “juho”, v kateri so se kuhali soba rezanci in to spiješ.

Itedakimas! Dober tek!

Škrbina

2007-02-09T23:40:00.000-05:00

Pa smo jo dočakali – prvo škrbino pri petletnem S! Včeraj je po dolgotrajnem boju (beri: besnem premikanju s prstom) in pol koša okrvavljenih papirnatih robčkov podlegla spodnja leva enica. Nič ni pomagalo moje pregovarjanje, češ, pusti no že ta ubogi zob na miru, bo že padel ven, ko bo čas za to! S je bil tako neučakan, da je s prstom mrcvaril po ustih dokler ni zob popustil. Na koncu je visel na eni sami ubogi nitki, zato je bilo meni dovolj. Zagrabila sem ga in potegnila ven. Da se žvau ne matra, al' kako se že temu reče!

Potem smo zobek skrbno umili, fotografirali, spravili v kuverto in je zvečer romal pod blazino. Ponoči je prišla »miška« in je zobek zamenjala s kovancem za sto jenov. Ravno dovolj za nakup ene igračke v trgovini Daiso, kjer vse stvari stanejo sto jenov. No ja, 105, če smo čisto iskreni, ker na osnovno ceno zaračunajo še pet odstotni davek. Tistih pet jenov sem potem pri blagajni primaknila jaz. S je zdaj ponosni lastnik novega shinkansen vlakca, ki mu sicer manjka še zadnji del, pa tiri in tako naprej, ampak S računa na dejstvo, da bo kmalu izgubil še kakšen zob (eden se namreč že maje) in bo potem njegova zbirka vagonov, tirov, križišč in postaj vedno večja in večja.

Kaj pa zobek, vas zanima? Zobek sem spravila v lično leseno škatlico, kjer se že nahaja S-jev posušeni ostanek popka. Tu je namreč navada, da se te stvari spravi in ko sem odhajala iz porodnišnice mi je Mesto Tsukuba podarilo tako škatlico. Zdaj se v njej skriva še zobek, kajti S zanj ne sme vedeti. Šššššš, odnesla ga je miška….

Kolesar

2007-01-28T22:05:00.000-05:00

Ta vikend se je A, en mesec pred četrtim rojstnim dnevom, naučil voziti kolo brez “ta malih” koleščkov! Že od nekdaj je bil hiter: na noge se je postavil pri devetih mesecih, shodil je pri desetih, malo po tretjem rojstnem dnevu se je naučil smučat, zdaj pa še tole. Ja, ja, saj vem, ponosna mami si ne more pomagat!!! Bravo A!

A v svetlomodri bundi na levi, budno ga spremlja ponosni bratec S na desni.

(Snega pa ni, kot vidite na sliki. Samo blato!)

Vroomm...

2007-01-23T22:45:00.000-05:00

Danes dopoldne sva s triletnim A-jem tri (3!) ure zapravila za tole:

Vroom, vroom, hitreje mami, hitreje A!!

Od kod sem jaz?

2007-01-23T05:15:00.000-05:00

Danes zjutraj, petletni S se odpravlja v vrtec.

S: “Mami, jaz sem Japonec!”

Jaz: “Ne, ljubček, nisi. Mi nismo Japonci!”

S: “Ja, jaz pa sem! Jaz sem iz Japonske, pa iz tvoje države, pa iz očijeve države, pa še iz Amerike.”

Jaz: “ Kako to misliš?”

S: “ No ja, ker govorim vse te jezike! Ampak zato ker sem rojen tukaj in živimo tukaj, sem čisti Japonec!”

Jaz: “?!?!?!?!?!?”

Povsem preprosta logika petletnikov…

A fish called….tuna

2007-01-18T20:25:00.000-05:00

Ker vam je bila zadnjič tista solata tako všeč, imam danes za vas še eno poslastico. No, vsaj zame je to poslastica, ne vem pa kako kaj vam teknejo surove ribe! Govorim o sušiju in sašimiju. Suši so kosi ribe na “posteljici” iz riža, spodaj namazano malo wasabija, vse skupaj pa preden ponesemo v usta še pomočimo v sojo. Sašimi so rezine , ki se jih je kar tako, brez riža, z wasabijem in sojino omako. Za sašimi ponavadi potrebujemo najboljšo, najbolj svežo in najkvalitetnejšo morsko hrano. In ena najbolj cenjenih in razširjenih je tuna maguro, tako za suši kot tudi sašimi. Kvaliteta in okus pa sta odvisna tudi od dejstva, s katerega dela telesa je kos odrezan (glej sliko). Najbolj pogost je akami, temno rdeč, standardni kos mesa, sladokusci pa prisegajo (prisegamo) na toro. Toro je kos, ki je odrezan s trebušnega dela in je zaradi tega tudi bolj masten. Poznamo dva kosa: o-toro in chu-toro (včasih je napisano tudi ju-toro, kot na sliki), od katerih je prvi grozno masten, drugi pa ravno prav. Chu-toro je tudi moj najljubši kos. V ustih se kar stopi! In ne skrbet, sploh nima takega ribjega okusa, kot si najbrž predstavljate. Tudi ni tak kot ribje olje. Okus je nežen, skoraj sladek in zelo dober.

O tem, da bodo Japonci do konca zdesetkali populacijo vseh rib, najbolj pa tune po celem svetu je zadnje čase veliko govora. In res je, da se tukaj vsakodnevno dobi morsko hrano iz celega sveta. In včasih celo iz tako rekoč domačih logov, to je Jadranskega morja. Zadnjič sem v naši lokalni samopostrežni zasledila tole:

Vem, vem : prevod prosim! No, tole piše na nalepki, levo v majhnem kvadratku : KU-RO-A-ČI-JA ali po naše Hrvaška! Tale kos chu-toro tune je “priplaval” na daljno Japonsko iz Hrvaške. In morda je pred tem še živa tuna kdaj zašla tudi v naš del Jadrana! Zato sem jo tudi kupila, ker sem si mislila, da je to tako rekoč doma!

Pa ne mislit, da takele stvari jemo pri nas kar vsak dan. Zadeva je kar draga, za deset malih koščkov sem plačala skoraj 800 jenov, kar je približno 5 evrov. Ampak ob posebnih priložnostih se pa že splača. In zadnjič sva tako imela tudi midva: sedmo obletnico poroke! Za večerjo sva si torej privoščila chu-toro sašimi, sake in za posladek umeshu liker. Mmmmm!

Pomladanska solata (sredi zime, pa kaj potem, saj je čisto toplo)

2007-01-10T21:42:00.000-05:00

Današnja solata je bila okrepljena z naslednjimi stvarmi: kalčki rdečega zelja, kalčki kreše, kalčki gorčice, kalčki redkvic, rumenimi paradižniki, redkvicami in …ta-daaa, piece de resistance, posebno solato z okusom wasabija* Do danes solate s takim okusom v naši lokalni trgovini še nisem zasledila, zato sem takoj, ko sem prebrala, kaj piše na ovitku, zadevo pograbila. Ne vem sicer, od kod zeleni solati tak okus, morda gre za kakšno GM varijanto, pa vseeno mi ni žal, da sem jo poskusila.

ocena: zelo zanimiv okus, rahlo nenavaden za solato, vendar dober.

*Za tiste, ki ne veste, wasabi je japonska različica hrena, podobnega okusa, stokrat bolj pekoča, zelene barve, vendar prihaja iz povsem drugačne rastline, kot naš hren. Rastlini je ime Wasabia Japonica, raste v tekoči vodi, zato najboljša in najbolj dragocena raste v mineralnih vrelcih pod goro Fuji. Cene svežega wasabija so astronomske, tak v tubi pa je poceni. Ponavadi ga jemo s sušijem ali sašimijem (surove ribe z ali brez riža) pa tudi z drugimi jedmi.

O-shogatsu & O-sechi-ryori

2007-01-02T19:07:00.000-05:00

Med vsemi praznovanji naj bi bilo praznovanje japonskega novega leta ali O-shogatsu nekako najbolj Japonsko. Prepolno simbolnih pomenov, vraž in običajev je čas, ko Japonci obiščejo templje, sorodnike in prijatelje. Pri vsem tem pa igra pomembno vlogo hrana. Posebne jedi, imenovane O-sechi-ryori so tako rekoč obvezne na vsaki mizi. Gospodinje vse do zadnjega decembra, do zadnje minute pripravljajo te jedi, ki se jih potem v naslednjih dneh poje hladne. To da gospodinji možnost, da se posveti obisku templjev in drugim stvarem, namesto da se poti v kuhinji.

Vsaka jed, ki se jo servira, ima poseben simbolni pomen. Mi smo bili letos povabljeni k našim sosedom, družini N. Gospo N in malega Rikuja sem vam predstavila tukaj, naj pa dodam, da so izredno prijazna družina, za japonske razmere malo nenavadna, kajti nekaj let so živeli v ZDA in so se navadili odprtosti tujcev. Poleg tega oba, gospa in gospod N govorita zelo dobro angleščino, in nam večkrat pomagata pri kakšnih prevodih. Mali Riku pa se angleško uči od naših dveh fantov, onadva pa od njega japonsko. Gospa N pa je tudi odlična kuharica. Zelo rada tudi peče razna peciva in večkrat zamenjava kakšne recepte. Tokrat je bilo prvič, da je za nas skuhala tipično japonsko kosilo, ki je povrhu vsega izredno tradicionalno. Vsaka od jedi ima poseben pomen, npr. za zdravje, rodnost, dobro letino, srečo, dolgo življenje in tako naprej. Dandanes lahko O-sechi-ryori kupiš v trgovinah, kajti priprava je zelo zamudna – kar pomislite, koliko časa bi trajalo, da skuhate okrog 15 jedi! Toda gospa N se je zelo potrudila, in večino jedi res skuhala sama. Na mizo je postavila naslednje stvari, tradicionalno servirane v lakiranih škatlah jubako:

-Kuro-mame: sladki črni fižolčki

-Date-maki: sladka, zvita jajčna omleta

-Kombo-maki: morske haloge kombo, zvite in povezane s trakom iz posebne buče kampyo. Stvar je potem skuhana v omaki iz juhe dashi, soje, mirina in sladkorja

-Gomame ali Tazukuri: majhe posušene ribice, menda sardele. Poješ cele z glavo vred.

-Namasu: v kisu vložena korenina/redkev daikon in cvetovi krizanteme. To jed je pripravila mama gospe N.

-Kamaboko: bele in roza rezine, nekakšna pogača, narejene iz mletih rib

-Kurikinton: pire iz sladkega krompirja satsuma-imo (yam ali batata, ne vem kako se pravilno reče po slovensko) in kostanjev

-Tai-no-shio-yaki: pečene ribe

-Nimono: kuhana zelenjava: korenje ( tokrat je bilo posebno, rdeče korenje iz Okinawe), gobo (burdock root, dolga tanka korenina, slovenskega imena ne poznam), satoimo (majhna okrogla korenina, taro root) shiitake gobe, konyaku želatina (narejena iz gomolja rastline Amorphophallus Konjac, imenovana tudi Devil's tongue jelly) lotusova korenina renkon ter sladki grah

-Koya-dofu: posušen tofu (freeze-dried), skuhan v dashi juhi in soji

-Kazunoko: vložene ikre in fileti slanika

-Zoni: juha iz piščančjega mesa, korenja, daikona in mochi - riževih pogač

Poleg the tradicionalnih jedi ja gospa N postavila na mizo še prekajenega lososa, kuhan brokoli ter paradižnike. Za otroke pa še Takoyaki kroglice s hobotnico. Zraven smo pili posebno riževo vino sake, ki ga pripravijo posebaj za novoletno praznovanje in ostane v sodih dolgo časa, tako da pridobi okus soda. Ta, ki smo ga pili mi, je bil menda v cedrovih sodih in je imel rahel priokus po smoli. Drugače nisem ne vem kakšna ljubiteljica sakeja, ampak moram reči, da je to edina stvar, ki res paše k japonski hrani. Za konec sem v bližnji slaščičarni kupila različne tradicionalne japonske sladice wagashi, ki smo jih pospremili z zelenim čajem. Čisto za zaključek pa smo zašli malo stran od tradicionalnih jedi in si privoščili magdalence in kavo.

Vem, da vam vsa tale hrana zveni hudo nenavadno, vendar moram reči, da je nadvse okusna. Res pa je, da sem se v vseh letih tukaj določnih okusov zelo navadila, in mi je to, kar bi bilo nekomu nenavadno, postalo čisto vsakdanje. Pa dober tek! Itedakimas!

Začenja se leto prašiča! / The year of the boar has arrived!

2006-12-31T18:23:00.000-05:00

SREČNO NOVO LETO!

HAPPY NEW YEAR!

ka-ma

“Svet podob je našel popolno besedilo”

2006-12-31T05:22:00.000-05:00

Pod tem naslovom si lahko v današnjem Nedelu (31.12.2006) preberete intervju z dvema enkratnima človekoma, našima dobrima prijeteljema Charlotte Anderson in Gorazdom Vilharjem. Fotograf Gorazd in njegova žena, pisateljica Charlotte sta popolen par – tako v življenju kot tudi pri delu. Velika poznavalca japonske kulture, ki sta ji posvetila mnogo člankov in knjig sta si na Japonskem ustvarila dom in našla svojo veliko ljubezen – japonsko kulturo, religijo, praznovanja. Vse tiste stvari, ki nam pridejo na misel, ko nekdo omeni starodavno deželo vzhajajočega sonca.

Članek sta mi Charlotte in Gorazd omenila v četrtek, ko smo skupaj sedeli pri kosilu in razglabljali o plusih in minusih življenja na Japonskem. V dobrih 20 letih, kar sta na Japonskem sta namreč postala neusahljiv vir anekdot in zgodbic in vsako naše srečanje je polno smeha in humorja, ki ga izžarevata. Zanimivo pa je, kako so se naše življenske zgodbe prepletle. Charlotte je pred mnogimi leti v Slovenijo prignala ljubezen do slovenske kulture, ki ji jo je vcepila njena slovenska babica. Prvič sem jo srečala, ko sem bila stara 8 let, potem pa ponovno tukaj na Japonskem, več kot 20 let pozneje. Svet je res majhen!

Večkrat me znanci in prijatelji sprašujejo pa določenih japonskih običajih, in včasih tudi prosijo, da jim pošljem kakšno sliko tega ali onega. Knjige Gorazda in Charlotte so neizčrpen vir čudovitih fotografij in privlačnega teksta, zato vam predlagam, da si današnji članek preberete. Če pa vas japonska kultura v sliki in besedi zanima, pa si poiščite še njune knjige (On Matsuri – World Of Japanese Festivals, Kyoto – a Cultural Sojourn, Gracious Gifts – Japan’s Sacred Offerings ter Japanscapes – Three Cameras, Three Journeys.) Ne bo vam žal!

Dragi moji,

2006-12-21T05:02:00.000-05:00

VESEL BOŽIČ!

MERRY CHRISTMAS!

ka-ma

Mislim, da so krive risanke…

2006-12-20T18:30:00.000-05:00

7 zjutraj, petletni S in triletni A se oblačita v svoji sobi. S obleče novo polo srajčko, ki mu jo je poslala Nani.

A: “ Ooooo, you look pretty!”
S: (very annoyed) “I don’t look pretty, that’s for girls. I look cool!”

Hibari Misora

2006-12-18T21:33:00.000-05:00

Ko sem danes zjutraj prižgala radio, je bila pesem, ki jo lahko prižgete zgoraj, prva pesem, ki sem jo slišala. Priljubljena pesem Kawa no nagare no yo ni ali Kot teče reka je bila leta 1997 izglasovana za najlepšo pesem vseh časov in ta naslov ji pripada vse do danes. Pevka Hibari Misora se je s to pesmijo in svojo predčasno smrtjo zapisala v srca vseh Japoncev in dandanes je težko najti nekoga, starejšega od , recimo 30 let, ki se mu oči ne bi orosile, ko sliši to pesem. Poskušala sem se spomniti, katera pesem bi enaka čustva zbudila pri Slovencih, in zdi se mi, da bi bila še najbližje Slovenskega naroda sin Tomaža Domicelja, ali pa Slovenija, odkod lepote tvoje od Avsenikov, čeprav ti dve pesmi igrata bolj na struno domoljubja kot na čustveno stanje. Pesem Kawa no nagare no yo ni opeva težavno obdobje po drugi svetovni vojni, ko so Japonci ponovno iskali svojo identiteto in Hibari Misora je figura, ki to povojno obdobje poleg pokojnega cesarja Showa (Hirohito) najbolje uteleša. Njeno celo življenje je bilo posvečeno glasbenemu stilu Enka, ki bi mu lahko potegnili vzporednico s slovensko narodno zabavno glasbo. Tu ne gre za tradicionalno folk glasbo ampak za balade, ki združujejo moderno zahodno glasbo z izrazito japonskim izražanjem. Tudi kombinacija zahodnih inštrumentov z izrazito japonskimi (koto, shamisen., taiko) kot tudi uporaba pentatonske lestvice pripomore k čisto posebnemu vzdušju.

Hibari Misora (1937-1989) je svojo glasbeno kariero začela pri rosnih 12 letih in med leti 1949 in 1971 nastopila v več kot 60 (glasbenih) filmih. Njeni koncerti so privabljali množice oboževalcev vse do njene smrti, pri starosti komaj 52 let, leta 1989. To leto se je v srca Japoncev zapisalo z dvema tragičnima dogodkoma. Smrtjo cesarja Showa in smrtjo Hibari, pri čemer je bila poslednja celo bolj objokovana, kot pa cesar sam. Pesem Kawa no nagare no yo ni je bila zadnja pesem, ki jo je posnela pred svojo smrtjo in je postala takojšnja uspešnica in to ostaja do danes. Vsako leto ob obletnici njene smrti japonska nacionalna televizija NHK priredi gala koncert njenih pesmi katerega si ogleda večina Japoncev.

Pesem je res lepa, in večkrat ko jo slišim, bolj mi prirašča k srcu. Tudi če ne razumeš besedila, te pritegne čudovita melodija in nenavden glas Hibari Misora.

Tukaj je transkribirana verzija originalnega japonskega teksta in angleški prevod, povzet po Everything2.com

Kawa no nagare no yo ni

Shirazu shirazu aruite kita
Hosoku nagai kono michi
Furi kaereba haruka to'oku
Furusato ga mieru
Dekoboko michi ya magariku netta michi
Chizu saenai sore mo mata jinsei
A-a, kawa no nagare no yô ni, yuruyaka ni
Ikutsu mo jidai wa sugite
A-a, kawa no nagare no yô ni, tomedonaku
Sora ga tasogare ni somaru dake
Ikiru koto wa tabi suru koto
Owari no nai kono michi
Ai suru hito soba ni tsurete
Yume sagashi nagara
Ame ni furarete nukurunda michi de mo
Itsu ka wa, mata, hareru hi ga kuru kara
A-a, kawa no nagare no yô ni, odayaka ni
Kono mi o makasete itai
A-a, kawa no nagare no yô ni, utsuri yuku
Kisetsu yukidoke o machi nagara
A-a, kawa no nagare no yô ni, odayaka ni
Kono mi o makasete itai
A-a, kawa no nagare no yô ni, itsu made mo
Aoi seseragi o kiki nagara

Unauthorized English translation by sekicho:
(There are no personal pronouns in the song, so I've interpreted it as meaning "we." It could just as easily be referring to the singer or the listener.)

As the river flows

This road is narrow and long
We've walked it unconsciously
If we turn our heads, far in the distance
We can see our hometown
Bumpy roads and winding roads
And uncharted roads, c'est la vie
Ah, like the flow of the river, laid back
So many years pass by
Ah, like the flow of the river, endlessly
The sky is dyed with twilight
Living is travelling
On this road without an end
People we love come near us
As we search for our dreams
Even on roads muddied by rain
Someday, again, another clear day will come
Ah, like the flow of the river, calmly
We want to lose ourselves
Ah, like the flow of the river
As we wait for the thaws of the coming seasons
Ah, like the flow of the river, calmly
We want to lose ourselves
Ah, like the flow of the river, forever
As we listen to the stream of blue

Obi

2006-12-18T04:41:00.000-05:00

Pred kratkim sem pisala, kako sem v trgovini s kimoni kupila obije, vendar takrat nisem pokazala, kaj sem kupila. Zdaj pa to ni več skrivnost, kajti dva izmed obijev sta že v rokah novih lastnic. Eden je odpotoval k moji mami, drugega (črne barve na prvi sliki) je za rojstni dan dobila moja najboljša prijateljica, tretji pa je ostal tukaj in sedaj ponosno krasi steno najine spalnice.

Na sredi te stene, točno nad najino posteljo je namrec grda električna omarica. Zakaj so jo vgradili prav tja mi do danes ostaja nerazrešljiva uganka. Sredi lesenih oblog se namreč šopirijo ogabna, siva kovinska vratca. Prav z lahkoto bi zadevo vgradili nekam drugam, na hodnik na primer! Ampak ne! Malo estetike očitno zelo škodi, zato so se ji na daleč izognili. Do nedavnega sem to grozoto prekrivala s preprosto tapiserijo z upodobljeno goro Fuji, ki sem jo kupila prvo leto mojega bivanja na Japonskem. Vendar sem se je do zdaj že pošteno naveličala, zato mi je obi prišel kot naročen. Pravzaprav se s takim obijem ne da početi ne vem koliko stvari. Zadeve se namreč ne da čistit, ker je brokatna svila hudo občutljiva zadeva. Eden izmed možnih namenov je pregrinjalo za mizo, ampak več ali manj samo za okras. Ko pride na mizo hrana, mora obi stran. Druga možnost je stenski okras, kar sem naredila jaz. Slišala sem celo, da jih nekateri razrežejo in iz njih sešijejo prevleke za blazine. Ampak meni se to zdi tako, kot bi starinsko omaro razžagal in iz nje naredil nekaj čisto novega.

Za to, da sem obi uspela pritrdit na steno tako, da je pokrival omarico sem porabila kar precej časa. In rezultat je še vedno daleč od tega, kar sem si zamislila. V višini približno 1.8 metra po celi steni namreč poteka še ena grda stvar. Siva letev, na katero je dovoljeno z žebljički pripenjat ali obešat stvari. V lesene obloge namreč ne smem zapičiti nič. Če hočem obesiti sliko – siva letev. Obesit uro – siva letev. Pripet kakšen plakat – siva letev. Potem je pa tako dolgočasno, ko je vse v eni višini, namesto da bi bile slike malo bolj razporejene. Ena nad drugo, pa ena malo bolj vstran…saj veste, kaj mislim. Tako so pa vse pošlihtane v vrsto, kot vojaki. Dolgčas…pa še grdo.

No moj obi zdaj visi. Drži ga kakšnih dvajset risalnih žebljičkov, kar je daleč od idealnega. Zdaj, ko sem ga obesila namreč vidim, da bi bila zadeva veliko bolj estetska, če bi obi visel na lepi kovinski ali leseni palici, ki bi potekala zgoraj, tam kjer je zdaj tista siva letev in se čez njo “obešal”. Ampak na to bom morala pa počakati do konca praznikov. Zdajle se mi namreč ne ljubi noret naokrog po trgovinah in iskati primerne palice. Bom rajši po praznikih, ko bo manj ljudi, tako da ima človek sploh kje parkirat. Zdajle je namreč čista norija. Pa saj je verjetno povsod tako, a ne?

(Pred) Novoletna zabava

2006-12-16T19:34:00.000-05:00

Kaj: Novoletna zabava Veleposlaništva RS v Tokiju

Kje: Happo-en, Tokijo

Kdaj: Petek ob 7 h zvečer. Hmmm, a bi šlo z dvema otrokoma, ki gresta drugače spat ob 8h?

Kako: Vlak odpade…trikrat prestopati na poti nazaj s spečima tri- in petletnikom v naročju? Ni šans! Avto? Ja, bo moral biti avto. Ampak navigirati po Tokiju v petek ob sedmih zvečer (se pravi po temi) ni mačji kašelj.

Logistika: Preštudirane in sprintane vse možne avtokarte in zemljevidi, naštudirani vsi odcepi na Tokyo metropolitan expressway.

Absurd: Vsega skupaj je samo dobrih 60 km! Po avtocesti!

Porabljen čas za prihod: Dve uri in pol…zastoji, zastoji, zastoji!! Sovražim japonske avtoceste!

Dva tedna prej me je zagrabila tista znana panika: Nič nimam za oblečt! Na hitro sem kupila črno krilo, črn pullover, črne škornje z vrtoglavo visoko stiletto peto (že nekaj časa sem si jih ogledovala pa se je ponudil idealni izgovor za nakup) in tri metre dolg svetleč roza šal, ki sem ga strateško nekajkrat ovila okrog vratu in boemsko zavihtela čez ramo. Frizerja sem odpravila en teden prej….I am ready! To je bila namreč moja prva “ta prava” zabava po dolgem, dolgem času. Majhni otroci, še posebaj taki, ki zahtevajo, da jih mami spravi zvečer v posteljo in zabave namreč ne grejo najbolje skupaj. Po vrhu vsega je Tsukuba precej dolgočasno mesto, tako da se itak nimaš kam spravit zvečer. Tokrat pa sta bila S in A še posebaj povabljena: Polona, sekretarka na veleposlaništvu in obe japonski tajnici so nam še posebaj zabičale, da morava zares pripeljat s seboj tudi njiju. OK, pa dajmo, sem si rekla. In smo res šli, vsi zrihtani in pošlihtani.

Bilo je super. Ne preveč ljudi, kakšnih 30 se nas je zbralo. Približno polovica je bila študentov, ki so trenutno na Japonskem, ostalo pa več ali manj stari znanci, Slovenci ki že dolga leta živimo tukaj. Spoznali smo novega veleposlanika in njegovo ženo, klepetali z ameriškimi, japonskimi in vsemi ostalimi možmi, zaročenci in fanti Slovenk tukaj, se v tekoči slovenščini pogovarjali z energično Japonko, ki že dolga leta živi v Ljubljani, se najedli raznih specialitet in zraven uživali v slovenskih vinih. Na splošno smo preživeli izredno prijeten večer, predvsem jaz, po zaslugi obeh japonskih tajnic, ki sta za cel večer prevzeli ukvarjanje s fantoma. Meni so tako ostali samo obiski stranišča z njima, ki so bili sicer kar pogosti, ker sta uspela popiti na litre kokakole, ki je doma drugače ne dobita. Pod novoletno smrekico sta ju celo čakala dva velika paketa, polna avtomobilčkov, s katerimi sta se potem cel večer igrala. Malo me je bilo sram samo, ko sta začela igrat nogomet s kroglicami, snetimi s smrekice! (K sreči niso bile steklene, ampak plastične, kajti pred očmi sem že imela, kako ob pošteni brci steklena kroglica poči in tisoče drobnih steklenih delcev leti na vse strani! Kot v kakšni filmski grozljivki!)

Okrog 10h so se ljudje začeli počasi razhajat. Večina je morala do doma zamenjati še kar nekaj vlakov, zato niso ostali predolgo. Tudi mi smo odšli, ker sta bila fanta že utrujena. Zaspala sta še preden smo zavili na avtocesto in doma sva je kar speča preoblekla v pižame in prenesla v postelje. Z možem pa sva si za zaključek prijetnega večera privoščila vsak še en mali slivov Umeshu liker (njammm), potem pa sva tudi midva prijetno utrujena zaključila uspešen dan.
Enkrat junija bo pa naslednja zabava...

USB copatki

2006-11-15T05:17:00.000-05:00

Za tiste, ki vas rado zebe v noge, medtem ko sedite za računalnikom in ne veste, kako bi se ogreli, pri tem pa ne porabili preveč energije? Sploh sedaj, ko je zima pred vrati? Pametnjakoviči so za vas izumili tole. Pa tople prste na nogah vam želim!

Novi sosedje

2006-11-13T03:15:00.000-05:00

V prazno hišo poleg naše so se predvčerajšnjim vselili novi sosedje. Cel mesec pred tem so prihajali in pospravljali vrt, žagali drevesa in kosili travo. Zakaj? Zato ker v hišo niso smeli. Tukaj je namreč tako, da državni uslužbenci, kamor štejejo tudi univerzitetni profesorji in raziskovalci na inštitutih lahko zaprosijo za hišo ali stanovanje, katerih najemnina je smešno nizka za japonske razmere. Res, da ne dobiš palače, hiše so namreč grde betonske kocke, pa vseeno se splača. Hecno pa je, da ko ti povejo, da si dobil hišo, jo lahko pogledaš od zunaj, noter pa ne smeš do dneva, ko se vseliš. Mi smo imeli srečo, da je takrat, ko smo se selili, prijazna uradnica uslišala naše prošnje in nam ključ skrivoma posodila za eno uro, tako, da smo odšibali in si hišo na hitro ogledali. Rekli smo namreč, da če je v bolj slabem stanju, bomo odklonili. Izkazalo se je, da je kar v redu, pa smo se preselili. Tudi novi sosedje so tako vedeli, katera hiša je za njih, niso pa smeli noter.
Tukaj je tudi navada, da ko se vseliš v novo hišo ali stanovanje, prineseš darila vsem sosedom in se tako predstaviš. Tudi mi smo vsem sosedom prinesli majhne bombonjere, razen tistim, h katerim smo prihajali tri večere zapored pa nam niso odprli – mogoče so zacvikali, ko so videli, da smo tujci, ne vem. Novi sosedje, družina Inagaki pa je vsem sosedom predvčerajšnjim prinesla paketek z dvema majhnima brisačama. Na vrhu paketka pa je bil že na prvi pogled tradicionalni papir z nekaj pismenkami. Podoben motiv se najde še na mnogo različnih zadevah, čestitkah, darilnem papirju in podobnem, mene pa so zanimale predvsem pismenke, oziroma kaj je napisano. Vsedla sem se za računalnik in s pomočjo tele fine zadeve (vneseš sestavne dele, ki jih prepoznaš in ti pokaže vse pismenke, ki jih imajo, potem pa poiščeš ta pravo) v par minutah razvozlala prvi tri pismenke. Piše nekaj takega kot “s spoštovanjem, pozdrav”. OK, to razumemo. Potem pa sem porabila naslednje pol ure za zadnji dve pismenki. Vse, kar mi je program napisal, je bilo čudno. Nekaj v zvezi z živo mejo, pa poljem…..čudno. Zato sem obupala in se odločila, da vprašam sosedo, gospo N. Ko sem ji povedala, kaj mi je računalnik napisal se je tako smejala, da je skoraj padla s stola. Seveda, je rekla, to je njihovo ime, Inagaki, ne pa kakšni pozdravi! Piše torej: S spoštovanjem, pozdrav, Inagaki.
Družina Inagaki se je v teh dveh dneh že razkomotila v svoji novi/stari hiši. Včeraj zjutraj je njihov dvanajstletni sin celo vadil violino na vrtu, kar se mi zdi zelo čudno. Saj ne da grozno slabo igra, sploh ne, igra kar dobro. Ampak mogoče ga v hiši nočejo poslušat, pa je mislil, da bo zunaj našel bolj hvaležno občinstvo. In ker igra kar dobro, ga bom drugič z veseljem nagradila z aplavzom, za spodbudo. In zato, ker je prijazen fant.

Sedem-pet-tri

2006-11-03T18:29:00.000-05:00

“Jutri bova z Rikujem oblekla kimone, a se lahko prideva pokazat?” mi je ob grizljanju čipsa zaupala soseda N-san.
“Kimone?” sem se začudila jaz.
“Ja, jutri bomo praznovali Shichi-go-san,” me je poučila “in zato se morava oba oblečt v kimone.”
“Kaj pa vaš mož?” mi firbec ni dal miru, “A on tudi?”
“Ne, ne, to pa ne…to bi bilo pa preveč smešno” se je zahihitala.

In tako sva se zmenili, da se oba z Rikujem, ki je S-jev sošolec in stanuje nekaj hiš naprej na naši ulici prideta popoldne pokazat vsa načičkana in nafrfuljena. To bo pa nekaj za moj blog, sem si rekla sama pri sebi in se že veselila. Pa naj vam najprej razložim, kaj sploh je to, shichi-go-san. Sedem-pet-tri. Tako pravijo posebnemu praznovanju, ko praznujejo otroci, ki so v tekočem letu dopolnili 7,5 in 3 leta. Bolj natančno, fantki 3 in 5 ter punčke 3 in 7 let. Ponavadi se to zgodi na vikend ali praznik najbližje 15. novembru in ker je bil včeraj tukaj kulturni dan, se je veliko družin odločilo, da za svoje otroke priredi to praznovanje. Fantki na ta dan prvič oblečejo haori suknjič in hakama hlače, punčke pa prvič na kimono zavežejo obi pas. Po pravici povedano, za večino otrok je to prvič, da sploh oblečejo te tradicionalne obleke. V kimone se oblečejo tudi mame, očetje pa ponavadi ne, raje oblečejo najlepšo obleko in zavežejo kravato. Več informacij najdete tukaj in tukaj.

In tako smo se popoldne oborožili s fotoaparatom in se odpravili v 50 m oddaljen park, kjer se bosta naša fanta igrala, midva z možem pa bova čakala na “predstavo”. Na poti smo se ustavili še pri sosedi Vivian, ki je ravno nekaj brkljala po vrtu in se zapletli v pogovor o tunizijski hrani. Ona namreč z japonskim možem, univerzitetnim profesorjem, ki sodeluje s tunizijskimi univerzami mnogo potuje v Tunis, v zadnjem letu kar trikrat. In sredi pogovora kar naenkrat zagledamo malega šoguna, ki z divjim bojnim krikom teče proti nam. S in A sta bila kar malo presenečena, zdi se mi da Rikuja sploh nista spoznala, ko je bil tako nenavadno oblečen. Še celo majhen meč je imel, varno spravljen za pas in najbrž tudi nič oster. Gospa N je imela prekrasen kimono, še celo frizuro je imela v pravem stilu, ko pa sem jo povprašala o belem make-upu se je pa samo smejala in mi rekla, da ona pa že ne bo namazala tiste packarije na obraz in da to imajo samo gejše. Za naša dva fanta je Riku prinesel posebne sladkarije, chitose-ame, ki naj bi jedcu zagotovile tisočletno življenje, in še preden smo jih uspeli ustavit, so bile vrečke raztrgane in podolgovati bomobni/lizike zatlačeni v usta. Jaz sem potem eno vrečko uspela “rekonstuirati”, da sem jo vsaj poslikala, preden je bila raztrgana na koščke. Riku je ponosno hodil naokrog, kot majhen pav in mi razlagal, kaj je na njegovem haori suknjiču narisano, zaupal pa mi je tudi, da ga pas tišči in da komaj čaka, da se sleče. Hitro smo torej naredili nekaj slikic, zaželeli Rikuju še dolgih tisoč let življenja in že sta odfrlela domov, da se hitro preoblečeta. V kimonih sta namreč preživela celo popoldne, in če smo čisto iskreni, zna biti zadeva hudo neudobna. Zato pa tukaj zdaj še enkrat čestitamo:
Omedeto gozaimasu, Riku-kun! Še na tisoč let!

Sladkosnedni dan

2006-10-31T02:30:00.000-05:00

Nikoli nisem bila ne vem kako sladkosnedna. Ko smo bili še srednješolci, so sošolke kar medlele pred oknom kakšne slaščičarne, mene pa vse tiste tortice niso preveč ganile. V bistvu je bilo to še dobro, ker bi drugače šla moja kilaža še pa še navzgor. Zadnje čase pa se mi dogaja, da me prime grozna potreba po sladkarijah. Včasih se prisilim in raje pojem kakšno jabolko ali mandarino, včasih pa ne zdržim. In danes je bil en tak dan. Pravkar sem namreč pojedla že peti košček originalnega Turkish delight (Hazer Baba, povsem enak kot na sliki) s pistacijami, ki smo ga pred kratkim dobili za darilo od turških znancev. Sto procentni sladkor! Sicer ne najboljši, ker sem pred leti naravnost božanskega jedla v Grčiji, pa vseeno dovolj dober za potešitev moje potrebe po sladkorju. Spomnim se, da je pred mnogo, mnogo leti moj dedek kupoval bosanski ratluk, to je bilo seveda še v stari Jugoslaviji, potem pa ga vsa ta leta nisem zasledila nikjer v Sloveniji. V Grčiji so nam ga ponudile nune v enem izmed samostanov (sem že pozabila ime) visoko v hribih Peloponeza in je bil čudovit, narejen z vodo iz vrtnic ( a se reče tako rose water po slovensko?) Pred dvemi leti so mi v Egiptu arabsko varijanto rahat-al-hulkum ponudili skupaj s Halawo tahinio, za katero sem se takrat odločila in rahat pustila, tako da ne vem, kakšen je bil. Mislim, da moram to napako obvezno popravit naslednjič, ko me pot zanese na tisti konec.
Pred kratkim pa so nam tega, ki ga jem danes, prinesli turški znanci, skupaj z domačimi olivami in doma vloženimi listi trte za čisto ta prave turške dolme. Olive smo že pojedli, listi trte pa še čakajo, da se opogumim. Bojim se, da bo tudi ratluka kmalu zmanjkalo, če posebaj, če me bo še večkrat prijel takle sladkosnedni dan. (Upam, da ne prepogosto!)

Beeeee!

2006-10-28T20:05:00.001-04:00

Po večletnem priseganju na morsko hrano, nas je v zadnjem mesecu popadla prava mesožerska krvoločnost. Preko interneta smo namreč uspeli iz Avstralije naročit same dobrote, o katerih smo prej lahko samo sanjali: teletino, jagnetino, račke in cele piščance. Tudi ti so namreč tukaj prava redkost. Vse meso se kupuje že razkosano, narezano in včasih celo že začinjeno. Ampak ni ga čez enega celega piščeta, lepo zlato zapečenega v pečici, začinjenega s svežim rožmarinčkom z mojega vrta in celimi stroki česna. Mmmmmm!

Včeraj pa sem se za spremembo spopadla z jagnjetino. Najprej sem se morala odločit med celimi kračkami (saj pravzaprav ne vem čisto dobro, če je to ta pravi izraz – po angleško je lamb shanks, torej spodnji del noge, ne stegno) ali pa stegnom, narezanim počez s celim kosom kosti v sredini. Chefa sem zadnjič pobarala, če misli, da bi se le-te dalo narediti tako kot Osso bucco s teletino, na kar je odgovoril pritrdilno. Po krajšem brskanju po internetu pa sem naletela še na tale recept, ki je mojo odločitev prevesil v prid kračkam. Lamb shanks with tomatoes and fresh herbs. Recept celo pravi, da je jed podobna kot Osso bucco. Sestavine: nič pretresljivega. Panceto bomo spustili, rožmarin nabrali na vrtu, timjan suh stresli iz posodice. Janeževa semena smo pred kratkim dobili direktno iz Tunizije (hvala Vivian!) Še malo čilenskega chardonnaya, pa bo. Kaj pa lonec? Po krajšem premišljevanju se mi je posvetilo.Ta-daaa, keramična posoda za japonsko jed nabe, ki bo ravno pravšnja. Še pokrov ima, in ravno na milimetre paše v mojo mini mikro-kombinirano pečico, tako da bo super! Sledilo je sekljanje, pečenje, praženje in mešanje, potem pa lonec v peč. Dve uri kasneje smo se vsidrali za mizo in v najkrajšem možnem času z oblizovanjem prstov in pire krompirjem pospremili v naše želodčke tole čudovito stvar. Mljask!

Ocena: pet zvezdic, priporočam!

p.s. Lonca nabe ni na sliki, ker je bil precej počrnel in na robovih rahlo zažgan, tako da ni bil ravno fotogeničen! Konec koncev je revež namenjen za počasno kuhanje na majhnem plamenu! Pa vseeno je svojo dolžnost odlično opravil in po krajšem drgnenju spet pridobil pravo podobo. Jagenček pa je zato prišel na mizo prav nič ceremonialno, ampak v navadni jenski posodi.

Skrivnostno drevo razkrinkano!

2006-10-25T04:25:00.000-04:00

Ime mu je Osmanthus fragrans ! Pa smo ga razkrinkali. Sama sem poskušala vse možne enciklopedije, pa ga nisem našla. Potem pa se je oglasila Mašina babica, ki je za pomoč zaprosila gospoda Matjaža Mastnaka. Obema se najlepše zahvaljujem! A ni zanimivo, ko nekaj takega iščeš, se ti izmika in izmika, potem pa ti nekdo namigne in ga končno najdeš, pa se ti nenadoma odpre cela gora podatkov. Med drugim tudi tale zanimiva stran, kjer so spodaj navedeni parfumi, v katerih je osmanthus uporabljen, npr. Escape Calvina Kleina in drugi. Najboljši je ekstrakt osmanthusa iz zlato-oranžnih cvetov, se pravi točno takih, kot jih ima sosedov grm, in je ena izmed najdražjih sestavin za perfume – do 4000 USD za kilogram!

Mene pa bo pot zdaj nesla v lokalne semenarne, kjer upam, da ta grm imajo. Potem pa ga takoj posadim na vrt! In komaj bom čakala da pride druga jesen, ko bodo cvetovi spet dišali.

Trgovina s kimoni

2006-10-25T03:44:00.000-04:00

V naši neposredni soseščini so pred kratkim odprli trgovino s kimoni in s sosedo Vivian sva se odločili, da greva firbcat. Saj ne, da bi si kupili kimono, ker si ga enostavno ne moreva privoščit, ampak zaradi dejstva, da taista trgovina prodaja tudi tako imenovane vintage, se pravi stare, rabljene kimone in pasove obi. Obema nama je namreč všeč ideja, da obi uporabiš kot dekoracijo, na primer na mizi ali pa na steni. Stopili sva torej v to malo trgovinico in starejša prodajalka, seveda oblečena v kimono, se naju je razveselila, kot da bi se poznali od nekdaj. Očitno ji je bilo hudo dolgčas, kajti ne verjamem, da je v naši soseski zanimanje za kimone veliko, zato nima veliko obiskovalcev. Ko sva ji povedali, da naju zanimajo stari obiji, je iz skladišča privlekla pet velikih kartonskih škatel in jih postavila pred vrata trgovine, na svetlobo, ker, kot nama je razložila, moraš svilo videti pri dnevni svetlobi. Pred nama je torej stal zaklad in ni nama bilo treba dvakrat reči, že sva začeli škatle odpirati in brskati. Za vsak obi, ki sva ga dali na stran v kasnejšo presojo, nama je povedala vse podatke. Za kakšen tip kimona je, za kakšen letni čas, za starejše gospe ali za mlada dekleta, kakšen tip pasu je, kdo je proizvajalec ….informacij je bilo toliko, da sem komaj uspela slediti. Najin kup izbranih pa se je večal in večal, tako da sva imeli na koncu težave, izmed teh narediti še ožjo selekcijo. Ko sva gospe pokazali, kaj sva izbrali, pa nama je skrivnostno pokimala in še enkrat izginila v ozadje trgovine. Vrnla se je s še eno malo manjšo škatlo. “Tole paše zraven” je rekla in odprla. Notri pa cela zbirka vrvic obi-jime, ki so ponavadi drage kot žafran….celo dražje od obija samega. Pomagala nama je izbrati prave in oči so ji kar sijale, ko sva rekli, da bova izbrane stvari tudi kupili. Priklanjala se je kot navita in hvalila najino izbiro. Seveda, saj sva ji tam pustili kar lep kupček denarja.

Kaj sva kupili, pa naj ostane skrivnost, za danes bo dovolj nekaj drugih slikic.

Zapeljiv vonj in slaba slika

2006-10-20T21:29:00.000-04:00

Vsako jesen se po Tsukubi začne širit nenavaden, čudovito zapeljiv vonj. In vsako leto do sedaj sem se čudila, od kod ta vonj prihaja. A imajo sosedi nov mehčalec za perilo in so ga cel liter zlili k svoji žehti? A je kje v bližini kakšna kemična tovarna, ki je v zrak spustila nov sintetični vonj za ne-vem-kaj-že? A kdo na ta način oglašuje nov parfum? Nisem in nisem dobila odgovora. Potem me je pa letos radovednost dobesedno potegnila dol s kolesa, ko sem sredi naliva na vogalu našega vrta zapeljala v oblak te nenavadne dišave. Sledila sem nosu in…..na vogalu sosednjega vrta opazila povsem navaden, neopazen grm, za katerega sem mislila, da je iz družine kamelij, ker ima podobne liste, in mu nikoli nisem posvečala pozornosti. Pogledala sem med liste in opazila grozd čisto majhnih, oranžnih cvetov, iz katerih se je širil močen, omamen vonj. Povsem neopazni so bili, skriti med liste. Hitro sem zagrabila telefon in naredila eno slikico. Ni najboljša, pa vseeno edina, kajti naslednjih nekaj dni je deževalo in po tistem so cvetovi oveneli. Tako je na žalost do naslednjega leta to edina slika, ki jo imam. A se komu sanja, kako se ta grm imenuje? Vonj je namreč tako čudovit, da bi si jih jaz nasadila kar cel vrt! Škoda le, da cveti samo nekaj dni konec septembra. In kdo bi si mislil, da raste tako blizu našega vrta! Ko pride naslednja jesen, se bom najbrž kar utaborila pod tistim sosedovim grmom....mislim namreč, da sem zasvojena. Zelo, zelo težko mi bo počakat do naslednje sezone, ko bo grm spet cvetel!

Drugače pa se sedaj v Tsukubi začenja sezona kamelij. Prve cvetovi se že odpirajo in nekje do konca novembra bo celo mesto čudovito okrašeno v belih in roza odtenkih. Čas je, da začnem nositi s seboj fotoaparat in naredim nekaj lepih slikic. In jih, seveda, objavim tukaj.

Prvič na urgenci

2006-09-06T22:59:00.000-04:00

Še zdaj ne vem, kako je A-ju uspelo pasti na stopnicah. Dopoldne sva se odpravila v trgovino, ker sem mu obljubila nove superge. S jih je dobil že prejšnji teden, ker mu je na starih na podplatu zazijala luknja, A pa je bil žalosten, ker so bile njegove superge še čisto v redu. Po enem tednu prepričevanja sem tako popustila in mu obljubila nove.
S kolesom sva se odpeljala v trgovino. A opremljen s čelado, da ja ne bo kaj narobe. Medtem ko sem jaz zaklepala kolo in s ključavnico pripela še njegovo čelado, je stekel v predverje trgovine in po stopnicah navzdol, v kletno etažo. Ko sem ga opazila, sem ga poklicala nazaj in nadaljevala z zaklepanjem, v tistem trenutku pa zaslišim jok. Pogledam in zagledam kako mu iz ust lije kri. Spotaknil se je, ko je tekel po stopnicah navzgor in ne vem kako, da se ni ujel na roke, padel je direktno na sprednje zobe. Količina krvi je bila neverjetna, v trenutku sva bila oba krvava, še jaz, ki sem poskušala z robčkom poplavo ustavit. Tulil je, kot bi ga dajali iz kože, zato sem previdno pogledala v usta in dvignila zgornjo ustnico. Ustnica je bila cela, nobene rane, dlesni nad zgornjimi zobmi pa so bile prebite , tako da se je spodaj v odprti rani videlo njegove, sicer še skrite, stalne zobe. Groza! Gremo na urgenco, treba bo šivat!

Po telefonu sem takoj poklicala moža, ker je njegova služba k sreči blizu in v nekaj minutah je bil z avtom pri nama. Gremo v University hospital, ker je najbližje. Pripeljemo se tja, izpolnimo sto formularjev in po pol ure čakanja, nas sprejme mlad zdravnik, morda celo študent. Namesto da bi pogledal, kako velika je rana, nas je spraševal vse sorte, kako se je zgodilo, zakaj se je zgodilo…za božjo voljo, poglej vendar že v usta, saj je vseeno, kako je padel! Končno mu je malo privzdignil ustnico, očistil kri in izjavil, da moramo k zobozdravniku. Ja, a ga nimate tukaj? Ne, danes ga ni. In h kateremu zobozdravniku naj gremo, najbrž ni vsak dober za to? Poskusite v kliniki v Mitsui building. Mene je že grabila sveta jeza, zagrabila sem vse stvari in odkorakala ven. Vse formularje sem pustila tam, briga me. Ce mu ne znate pomagat se pa tudi za denar obrišite pod nosom! In smo se odpeljali k priporočenemu zobozdravniku. Pridemo v četrto nadstropje, kjer naj bi klinika bila in tam piše “Art Clinic”. Tole je pa čudno, rečem možu, tole že ni zobar. Prikorakamo v čakalnico klinike za lepotno kirurgijo. V nas se upre deset parov ženskih oči, češ le kaj delajo tukaj teli tujci, z otrokom ki tuli kot zmešan. Zobar se je preselil. Kam, vprašamo v sprejemni pisarni. Joj, to pa ne vemo! Odločimo se, da gremo k zobozdravniku, h kateremu smo enkrat peljali na pregled S-ja. Pridemo tja, zaprto. Ura je 1 popoldne, vsi imajo pavzo. Možu je popolnoma prekipelo, in z divjo rally vožnjo smo končno prispeli v drugo bolnico, Tsukuba Gakuen. Tam pa popolnoma drug svet. Takoj smo prišli na vrsto, izpolnili papirje, odšibali na maksilo-facialno kirurgijo, potem na rentgen in končno na operacijo. Ni bilo prijetno. Meni so pustili biti zraven, da sem ga držala, medtem ko so šivali. Držala je pravzaprav premila beseda, dobesedno sedela sem na njemu, tako se je zvijal. Rentgen je k sreči pokazal, da je tako z mlečnimi kot tudi s stalnimi zobmi vse v redu, dlesen pa je bila hudo preklana. Dobil je 7 šivov, kolikokrat so ga pa pred tem pičili z lokalno anastezijo pa sem nehala šteti pri 5. Vem namreč, kako boli. Mož je medtem odšibal nazaj pobrat S-ja v vrtec, ker so imeli ravno ta dan manj pouka, samo do dveh. Potem sta prišla počakat še A-ja in mene. S pa se je v čakalnici skoraj zjokal, ker je slišal kako A tuli in ga je to grozno pretreslo, tako da ga je mož hitro odpeljal ven.

Eno uro kasneje smo bili doma. A s popolnoma otečnimi in otrdelimi usti, mi vsi ostali pa rahlo v šoku. Danes se A že boljše počuti. Oteklina je precej manjša, zato pa imamo zdaj trikrat na dan bitke ob jemanju antibiotikov. No, pa bomo preživeli tudi še to. Šive gremo pa odstranit čez en teden in potem upam, da nas na urgenci dolgo časa ne bodo več videli. Ampak zdi se mi, da tole ni bilo zadnjič. Spomnila sem se namreč prijateljev in njihovih dveh sinov, ki sta se pred nekaj časa hvalila, da imata pri svojih štirih in osmih letih skupaj že 18 šivov! Kot da gre za nekakšno trofejo! In glede na to, da sta naša dva junaka grozna divjaka, se mi zdi, da bo takih obiskov še kar nekaj.

Kdor nima v glavi…

2006-09-04T21:14:00.000-04:00

Sobota. Jaz, Tokyo, nič otrok, opravki v banki, potem pa sprehod po trgovinah. Ginza, Akihabara, prihajam!

Tak je bil načrt. In kot vse močno zaželjene in težko pričakovane stvari se je sfižil. Šel po gobe, kaput. Zakaj? No pa začnimo na začetku…

Jutro v Tsukubi. Likam bluzo, ki jo bom oblekla, ko pride k meni mož in mi svetuje, da naj si iz denarnice poberem ven vse “odvečne” kreditne in ostale kartice, in vzamem samo eno, najnujnejšo. In predvsem naj ne pozabim osebne izkaznice, t.i. Alien registration card (ja, vesoljčki, pa to…) To je namreč edina res pomembna stvar, ki jo rabim v banki poleg potnega lista. In res, ko zlikam, odprem denarnico in naredim inventuro. Cel kup starih blagajniških izpiskov, računov, kartic za popuste v trgovinah, zdravstvenih kartic in podobne šare. Vse zložim ven, potem pa dam ostale kartice na kupček in v omaro. Zaprem denarnico in kot zakleto, je ne preverim še enkrat.

V avtu na poti na železniško postajo, me mož še enkrat vpraša, če imam vse, kar rabim. Seveda, dragec, zažvrgolim in odfrfotam svojemu prostemu dnevu naproti. Tsukuba express me v slabi uri dostavi v Tokyo, Electric city Akihabara, kjer prestopim na podzemsko železnico. Razkomotim se v vagonu za dame in uživam. No ja, pravzaprav je vagon za dame tak le med tednom ob določenih “rush hour” urah, pa vseeno. Skupaj z mano ostalimi damami se še nekaj pogumnih osebkov moškega spola upa stopiti v ta bastijon ženskosti, rožnat, naparfumiran, poln “women oriented” reklam. Vse za prazen stol!

Petnajst minut, in sem v Ginzi. Meki shoppinga, bank in vsega ostalega. Še nekaj korakov in sem v moji banki. Alien registration card, prosim, začivka močno nalična uradnica. Seveda, odvrnem in začnem brskat po denarnici. Oblije me mrzel pot…ni je! Prebrskam vse predalčke, prebrskam celo torbo, osebne izkaznice nikjer. Uradnica odkimava. Ne, brez tega ne gre nič. Pokličem moža, ki preveri kupček doma puščenih kartic. Ja, tukaj je, besno zarenči v telefon. UUUPPPSSS!!!! Kaj pa zdaj? Nazaj na podzemsko, nazaj na Tsukuba express, nazaj domov. Na poti pokličem moža še enkrat. Prinesi mi, prosim, osebno na železniško postajo, jaz bom šla nazaj še enkrat. Mož odloži brez besed.

In sem šla res. Namesto da bi za pot tja in banko porabila kakšne dve urici in pol, potem pa bi imela dovolj časa za sprehod po trgovinah, sem za vse skupaj porabila skoraj sedem ur! Seveda so trgovine odpadle, odpadel pa je tudi popoldanski ogled Tsukuba Matsuri parade, ki so si jo fantje ogledali sami, medtem ko sem se jaz tolkla po glavi. In ko sem prišla domov, je za po vrhu vsega, za tisto prislovično češnjo na vrhu smetane, cela hiša izgledala, kot da je notri razneslo bombo. Vse igrače razmetane, kup umazane posode, papirčki od bombončkov in čokolade, ki sta jo fanta očitno uspela nažicat od očija so se valjali med čistim perilom, ki so ga sicer pobrali z vrta, potem pa pustili ležat sredi dnevne sobe. Globoko sem zajela zrak, odložila torbico, sezula čevlje in začela pospravljat. Malo kasneje so prišli domov še moji fantje, navdušeni nad parado, jaz pa sem sedela za mizo, kot kupček nesreče. No ja, vsaj stanovanje je bilo pospravljeno.

Tako je šel po gobe težko pričakovan “čisto-moj-dan”. Pa še jezna ne morem biti na nikogar, razen nase. Sicer pa pravijo, kdor nima v glavi, ima pa v petah!

Riževa polja tri tedne kasneje

2006-08-24T05:56:00.000-04:00

Zadnjič je bilo še zeleno, danes pa je že skoraj zrelo.

Pojej tole poramančo, potem pa gremo v Zabreg ali metateza in spunerizem za začetnike

2006-08-11T19:05:00.000-04:00

Ko smo bili otroci, smo večkrat hote ali pa nehote zamenjavali črke v besedah in tako dobili novo, smešno besedo. Poramanča (pomaranča) in Zabreg (Zagreb) sta mi nekako najbolj ostala v spominu. Lani za Božič, ko smo bili na Havajih pa je A izumil novo, ki je v našem otroštvu nismo poznali, in je smešna predvsem zaradi dandanašnje uporabe v slengu. Hodili smo skozi tropski pragozd na pobočju ognjenika Kilauea, ko je kar naenkrat zavpil:

“Mami, poglej tega tipčka!”

Mene je skoraj kap, ker sem že mislila, da nam kakšen sumljiv tip sledi skozi gozd z namenom, da nas napade. Potem sem pa sledila A-jevemu pogledu in zagledala prelepega tropskega ptiča, kako nas radovedno opazuje. Ufff, samo en ptiček je! Ptiček? Tipček? Ha ha ha! Kar naenkrat me je tako zvilo od smeha, da sploh nisem mogla več hodit. Najbolj hecno je, da je pred tem besedo ptiček izgovarjal čisto normalno, od takrat pa ga k temu le s težavo pripravim.

“Reci PTIČEK!”
“TIPČEK!”
“Prosim, reci PTIČEK.”
“TIPČEK!”
“Daj no, saj znaš, reci PTIČEK!
“TIPČEK!”

In tako naprej v nedogled. Mami obupana, A pa trmast.

Zadnjič pa smo ujeli dve bogomolki. Lepi, veliki, zeleni, z bleščečimi očmi. Prvo sta S in A zagledala, kako sedi na našem šotoru, s sosednje strehe pa jo opazuje velika vrana. A je pritekel k meni in vpil:

“Mami, TIPČEK bo pojedel GOBOMOLKO!” Hitro, hitro prinesi mrežo!

Ni mi treba razlagat, da sem se tako smejala, da mi je uboga bogomoloka skoraj ušla. In od takrat naprej je bogomolka seveda gobomolka in za nič na svetu ga ne morem pripravit, da bi besedo izgovoril pravilno. Seveda pa jo zdaj tudi mi izgovarjamo narobe, za hec, in vsakič nas zvije od smeha.

Pa lep VINKED vsem skupaj!

Dečva s perlo

2006-08-09T00:15:00.000-04:00

Tako bi lahko po domače prevedli naslov filma, ki sem ga po dolgem času uspela videt včeraj na televiziji.Po dolgem času zato, ker mi ponavadi ne uspe videt filma v celoti – ali zamudim začetek, ali pa me “zmanjka” preden ga je konec. Girl With a a Pearl Earring je filmska adaptacija romana avtorice Tracy Chevalier, ki ga sicer nisem prebrala, prebrala pa sem njen drugi roman The Lady and the Unicorn, ki mi je bil zelo všeč. Pa še nekaj posebnega je pri filmu Dečva s perlo: posnet je bil na Nizozemskem v Delftu ravno v času, ko smo tam živeli mi. Živeli smo celo nedaleč od hiše slikarja Vermeerja, o katerem film govori. Večina filma je bila sicer posneta v Luxemburgu, v studiju, kjer so prej snemali film o Benetkah, potem so pa kanale malo preuredili in ponaredili Delft. V Delftu samem pa so posneli nekaj prizorov na glavnem trgu Markt, kjer sem ob četrtkih ponavadi kupovala zelenjavo. Zabavno je bilo gledati, kako so se pred ribarnico Mr. Fish, kjer sva s S-jem večkrat kupovala ribe sprehajale gosi in ljudje iz Delfta v sedemnajstem stoletju . Film je vizualno izredno privlačen, počutiš se, kot bi stopil v slike starih mojstrov tistega časa, ne samo Vermeerja, tudi Fransa Hallsa, Van Dyka in drugih. Cel film je pravzaprav “filmska slika”, pa ne samo ker govori o lepoti slik ampak ker je tako rekoč sestavljen iz slik starih mojstrov. Svetloba, postavitev figure v prizoru, pokrajina – vse je kot na slikah. Pravi užitek.

Predvsem pa je film zbudil v meni veliko spominov na tisto leto v Delftu. Po dveh letih na Japonskem je selitev prišla kot pravo olajšanje zame. Tam je bilo vse tisto (no ja, skoraj vse) kar pogrešam v Tsukubi. Staro mestno jedro s trgovinami in kafiči, svoboda ob raziskovanju novih malih uličic in trgovinic s S-jem v vozičku, vožnja s kolesi po polderju…in vonj po kravjem gnoju. No ja, tega zadnjega sicer ne pogrešam ne vem kako, je pa vseeno del celotne slike. Kupovanje rib pri Mr. Fish, ob sobotah kratek sprehod iz našega stanovanja na ulici Koornmarkt do Brabantse Turfmarkt po sadje, zelenjavo in sir. Postanek pri prijaznem Egipčanu, kjer nabavimo olive in namaz iz skute, rože na Hippolytusbuurtu in meso v turški trgovini na Wijnhaven. Sprehod mimo Oude Kerk z visečim zvonikom, potem pa mimo Nieuwe Kerk nazaj domov. In približno vsaka dva meseca skok v avto in 12 ur do Ljubljane. Kako je vse to drugače od Japonske. Predvsem pa možnost “blend in”. Na Nizozemskem se z lahkoto pomešaš med ljudi in dokler ne odpreš ust, nihče ne ve, da si tujec. Pa tudi ko to vidijo, ni nikakršnega problema. Tukaj pa te že na daleč opazijo. Nikoli se ne moreš res pomešati med njih, ne izstopati in biti “njihov”. Tukaj si vedno tujec, pa če še tako dobro govoriš jezik. In to je ena od stvari, ki me najbolj moti. Zato se z veliko nostalgijo spominjam tistega leta v Delftu, in film včeraj zvečer je to nostalgijo še povečal.

Minke whale steak, anyone?

2006-08-07T22:21:00.000-04:00

Pred nekaj leti, ko sem prvič prišla na Japonsko v trgovinah skoraj ni bilo videti kitovega mesa. Le v eni “fancy” in zelo dragi, kjer si za vsako ostalo normalno ribo plačal trojno ceno. Spomnim se, kako sem bila rahlo šokirana, ko sem prvič videla tako lepo zapakiran kos mesa, ki je zgledal kot lepa, temno rdeča govedina. Ampak kaj, za božjo voljo, dela govedina v hladilniku za ribe? Potem sem se pomatrala in počasi prebrala, kaj na nalepki piše. KU-DŽI-RA…., saj to je vendar kit! Brrrr! Ni mi treba omenjat, da zadeve nisem kupila. Imam pač svoje principe, čeprav je del mene hudo radoveden, kakšnega okusa je kitovo meso. Ampak ne! Če že ne jem konjskega mesa in sem se tega uspela držat celo življenje doma v Sloveniji, kjer ga je dovolj na razpolago, potem tudi kita ne bom poskusila. Ko že govorimo o konjskem mesu in o tem da ga nisem jedla v Sloveniji, pa moram napisat še, da sem ga jedla samo enkrat v življenju, in to tukaj na Japonskem. Pa še to le zato, ker mi: prvič – niso povedali, kakšno meso to je; in drugič – če ga ne bi pojedla, bi bili gostitelji grozno užaljeni. Povrhu vsega je šlo za sašimi – surovo konjsko meso. Pravzaprav je bil tisto en zanimiv dan. Poleg konjskega sašimija smo jedli še fugu in zraven molili, da šefu v kuhinji nož slučajno ni zdrsnil in zraven odrezal še kakšnega strupenega kosa. Pojedli pa smo tako rekoč celo, pripravljeno na različne načine…razen strupenih delov. Gostitelji so nam rekli, da pomaga, če zraven piješ topel sake. Yeah right! Pri fuguju ti ne pomaga nič, toksini so premočni.. Zato imajo v kuhinji ostanke teh rib zaprte v posebnih kontejnerjih pod ključem in jih vsak dan odpeljejo z oklepljenim avtom, podobno kot denar za banke.
Zdaj pa nazaj h kitom. Pred dobrim mesecem se je v trgovinah nenadoma začelo pojavljti ogromno kitovega mesa. Poleg tega ga zdaj uvajajo v šolska kosila. Zakaj? Zato ker ima menda Japonska kot posledico svojega “scientific research” kitolova v zmrzovalnicah na stotine, če ne tisoče ton kitovega mesa. In ker upajo, da se bo v zelo bližnji prihodnosti sprostil moratorij na lov, zelo hitijo s porabo obstoječih zalog. In zadeva je še celo poceni, 100g stane samo 198 jenov ali malo vec kot en euro. Pred kratkim so celo v časopisu pozvali ljudi, naj napišejo mnenja pro in kontra kitolovu. Najbolj me je zabavalo dejstvo, da je bila večina pro komentarjev od Japoncev, večina kontra pa od tujcev ki živijo tu. Rdeča nit pro komentarjev pa je bilo t.i. dejstvo, da so Japonci vedno jedli kitovo meso in da je ta tradicija globoko zakoreninjena. To menda sploh ni res, kajti le manjše ribiške skupnosti, ki so kdaj uspele ujeti kakšnega , so to res počele. Ostali so bolj ali manj začeli jesti šele v dvajsetem stoletju, s prihodom boljših harpun in ladij. Predvsem pa so si kitovo meso lahko privoščili le redki. Zdaj pa kar naenkrat jokajo, kako jih hočemo tujci ogoljufat za njihovo tradicionalno kulturno dediščino – pravico do kitovega mesa.
No, naj bo tako ali drugače, upam da moratorija ne bodo dvignili. Kitovega mesa pa absolutno ne mislim kupit ali pa jest…v prihodnje bom tudi zelo previdna, preden dam v usta kakšno stvar, za katero mi nočejo povedat, kaj je. Slikala sem ga pa v naši lokalni samopostrežni trgovini za vse firbce doma v Sloveniji, ki me kar naprej sprašujejo, če sem ga že kdaj poskusila.

Končno

2006-08-03T04:40:00.000-04:00

Pa smo ju dočakali: lepo vreme in naš bazen. S in A bi sedela noter kar cel dan, mami bi šla pa raje še enkrat na morje…

Kokos na tretjo potenco

2006-08-01T21:21:00.000-04:00

Kaj narediš, če kar naenkrat vsi (poglej tukaj, tukaj in tukaj) pečejo muffine inzbudijo tvojo sladkosnednost do take mere, da ne zdržiš več? Ko preiščeš vse omare, pa najdeš samo ene brezokusne piškote? Na vsak način moraš pojesti nekaj sladkega, ali pa te bo pobralo? Vzameš skledo, vanjo zmečeš vse, kar najdeš, in …bingo! Pol ure kasneje se iz pečice širijo omamne vonjave in pred njo v vrsti stojijo lačni firbci.

TA-DAAAA! Ka-ma predstavlja svojo najnovejšo kreacijo:

TRIPLE COCONUT AND YOGHURT CAKE

Zakaj triple?Zato ker ni double (hi,hi,hi)….no pa zares: zato ker je v njej kokosovo mleko, kokosova moka in še svež kokos . Trikrat kokos, kokos na 3! Se sliši čudno? No pa saj sem vam povedala, da notri zmešaš vse, kar najdeš! Prav zabavno, enostavno!

Ocena fantov: Dobra, samo premalo sladka! Mami!!!! Zakaj nisi dala noter več sladkorja? A mi ga lahko še potreseš po vrhu? A ga lahko kar z žlico jem zraven?

Ocena moža: Mljask!

Riževa polja

2006-08-01T00:22:00.000-04:00

Stopi skozi vrata, hodi naravnost. Zavij desno. Nadaljuj skozi češnjev drevored in prečkaj cesto. Ustavi se, zajemi zrak in odpočij oči. Zeleno.

Žoga

2006-07-31T19:14:00.000-04:00

Danes ponoči so nam že tretjič letos z vrta ukradli žogo! Najbolj me je razjezilo dejstvo, da je bila žoga zaprta v našem šotoru, kar pomeni, da je nekdo prišel na vrt, odprl zadrge in jo vzel ven. Prejšnjo so nam ukradli, ko je bila “parkirana” skupaj s kolesi in pokrita s ponjavo. Tudi takrat je moral nekdo prit na vrt, odgrnit ponjavo in pogledat spodaj, da jo je videl. Problem je jasno v tem, da nimamo ograje, ker je ne smemo postavit. Živa meja pa tudi ni okrog in okrog vrta, ampak samo ponekod. Zoprn občutek, če veš, da se ti nekdo takole sprehaja po vrtu in si postreže s tvojimi stvarmi! Zdaj ne vem, ali naj okrivim okoliške mulce, ali koga drugega. Zadnje čase, no ja v bistvu odkar se je začelo poletje, so v bližnjem parku večkrat opazili brezdomce, kajti tam je primerna streha in klopce za spanje. Nekako pa si ne predstavljam, da bi brezdomci z našo žogo igrali nogomet, zato se bolj nagibam k okoliškim mulcem. Jezi me, ker je bila to že tretja žoga letos. Kupim novo, in v trenutku je ni več! Ja saj vem, moralo bi me že izučiti! Žogo bi morali vsakič prinest noter v hišo, pa kaj ko fanta pozabita, jaz pa tudi. In ni mi všeč, da se potem žoga valja po predsobi ali pa jo hočeta brcat v dnevni sobi. Je boljše, da ostane zunaj. Pa še tokrat sem mislila, da je na varnem, ker je bila v šotoru.

Fanta sta zdaj grozno žalostna in že navijata, da moramo takoj kupit novo. Upam samo, da prodajajo kakšno tako s pritrjeno verigo, da jo bomo lahko priklenili k hiši!